Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo. Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. V življenju številnih uporabnikov invalidov je bolečina prisotna vsakodnevno. Kakšen dan bolj, kakšen dan manj. Uporabniki se z bolečino soočajo na različne načine. Osebni asistenti pa jim morajo biti pri tem v podporo, ne glede na to na kakšen način se uporabnik sooča z bolečino (odmaknjenost, agresija, žalost, zaprtost vase). 

Akutna in kronična bolečina

Akutna bolečina je tista, ki izhaja iz bolezni ali poškodbe oziroma je njen simptom. Je resna bolečina, ki hitro doseže svoj vrh in preneha, ko je vzrok bolečine odstranjen. Kronična bolečina pa je po definiciji tista bolečina, ki v praksi traja najmanj mesec dni. V literaturi postavljena meja pa je tri do šest mesecev. Pri nekaterih lahko traja tudi več let ali celo življenje. V številnih primerih se kronična bolečina opisuje kot biopsihosocialni fenomen, ki ostane tudi potem, ko je poškodba tkiva odpravljena ali bolezen ozdravljena. Kar seveda ne pomeni, da bolečina ni resnična, vendar se s strani strokovnjakov ne obravnava enako kot objektivna bolečina. Objektivno bolečino opredeljujejo objektivni kazalci, ki se kažejo kot vedenjski in fiziološki odziv (klinična slika povišan krvni tlak, povišan pulz, drža telesa). Pridobitev statusa invalida temelji na objektivni bolečini, vendar je ta bolečina tudi kronična zaradi njihove dlje časa trajajoče bolezni. 

Nociceptivna in nevropatska bolečina

Nociceptivno bolečino povzroča draženje bolečinskih receptorjev (nociceptorjev) v tkivih notranjih organov in gibalnega (mišično-skeletnega) sistema. Pri tej vrsti bolečine se lahko hitro ugotovi in tudi odstrani vzrok. Pri nevropatski bolečini pa se vzrok težje odkrije oziroma se sploh ne more ugotoviti točnega izvora bolečine, saj gre za posledico okvare, poškodbe ali motenega delovanja perifernega in/ali osrednjega živčevja. V primerjavi z nociceptivno je nevropatska bolečina bolj intenzivna in ni lokalizirana. Bolniki jo opisujejo kot ščemenje, pikanje, pekoč občutek in mravljinčenje, zunanje dražljaje pa lahko občutijo na nenavaden ali pretiran način. Pojavi se lahko tedne, mesece ali celo leta po poškodbi ali začetku bolezni.

Pri osebah s statusom invalida gre največkrat za nevropatsko bolečino.

Bolezenska stanja, ki povzročajo nevropatsko bolečino

Kot že omenjeno bolečina navadno nastane kot simptom bolezni in poškodb. Nevropatska bolečina se pojavi pri boleznih kot so multipla skleroza, sladkorna bolezen (diabetična nevropatija), poškodba hrbtenjače, možganska kap, rak in še nekaterih drugih boleznih. Če zdravljenje osnovne bolezni ni učinkovito oziroma se ne more odpraviti vzroka za nastanek bolečine, so se za lajšanje nevropatske bolečine kot učinkovita izkazala zdravila, ki se primarno uporabljajo za zdravljenje depresije in epilepsije in ne običajna protibolečinska sredstva. 

Načini obvladovanja bolečine

Nevropatska bolečina je navadno huda in dolgotrajna, zato zmanjša uporabnikovo sposobnost za vsakodnevne dejavnosti in delo ter s tem vpliva na njegovo družabno življenje. Povzroča pa tudi hude motnje spanja. S pojavom nevropatske bolečine sta velikokrat povezani tudi depresija in tesnoba, ki znatno poslabšata kakovost življenja uporabnikov in njihovih bližnjih. 

Pri obvladovanju takšne vrste bolečine je potreben multidisciplinaren pristop, ki zajema tako biološke, psihološke, sociokulturne, duhovne kot tudi etične dejavnike in se osredotoča na ponovno vzpostavitev osnovnih življenjskih funkcij. Kot metode zdravljenja pa se uporabljajo farmakološke (z zdravili) in nefarmakološke (akupunktura, TENS terapija, terapija s svetlobo). Vsak uporabnik mora s pomočjo strokovnjakov kakšen način oziroma kombinacija zdravljenja mu ustreza.

Uporabnik pa se mora naučiti obvladovati svojo bolečino tudi s psihološkega vidika, za kar je potrebno veliko sistematične vadbe ter dela na sebi. Tukaj gre predvsem za učenje spretnosti  naštetih zgoraj: spretnosti sproščanja in umirjanja, učenje dihalnih tehnik, tehnik vizualizacije, učenje vpliva nase prek autosugestij, hipnoze in meditacije. 

Kako lahko osebni asistent pomaga 

Osebni asistent mora preprosto biti tam za uporabnika, včasih je že to dovolj. Osebni asistent se mora izobraziti glede bolezni, njenih simptomov in bolečine, saj bo tako lažje razumel uporabnika, njegovo počutje in obnašanje. Najpomembneje je, da osebni asistent uporabniku pokaže čustveno podporo in ne pomilovanja. Uporabnik bo svoje frustracije izrazil na različne načine, s katerimi se mora osebni asistent soočiti z empatijo. Vedno mora biti pozoren na znake depresije, ki je lahko ena od posledic dolgotrajne bolečine (pogosto se zgodi, da zdravljenje ne pomaga). Med pogostejšimi znaki so jeza, žalost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, odtujevanje in pomanjkanje motivacije. Prav motivacija pa je v uporabnikovem življenju bistvena. Osebni asistent mu lahko na tem področju najbolj pomaga.

Z uporabnikom gradi odnos zaupanja, ki temelji na komunikaciji z aktivnim poslušanjem in izkazovanjem razumevanja. Pomembno je, da ga motivira tudi pri tehnikah obvladovanja bolečine, kot so tehnike sproščanja, vizualizacije, dihalne tehnike, meditacija in drugo.

Še za konec

Bistvo osebne asistence je torej, da se uporabniku omogoči izboljšanje kakovosti življenja ne samo s pomočjo pri vsakodnevnih opravilih pač pa tudi s čustveno podporo in razumevanjem. Pomoč pri uspešnem obvladovanju bolečine, ki je (pre)pogosto prisotna v življenjih uporabnikov, je ena od pomembnejših nalog osebnega asistenta.