Danes predstavljamo zgodbo enega izmed naših uporabnikov, ki nam je zaupal, kako mu je osebni asistent rešil življenje. Gre za Tomaža, ki je paraplegik in uporablja invalidski voziček. Deset let nazaj je imel nesrečo, ko je padal z drevesa in od takrat naprej je prikovan na voziček. Tomaž je zelo optimistično naravnan in pogosto nasmejan, z njim se je prav prijetno pogovarjati. Paraplegija pomeni, da je njegova hrbtenjača okvarjena, posledično pa so spodnji udi gibalno ovirani. Tomaž lahko skoraj brez težav uporablja zgornje okončine in se tako samostojno prehranjuje.

Tomaž pravi: »Mislil sem, da bo vsega konec

Pred nekaj tedni se mi je zgodila nezgoda, za katero sem sicer hvaležen, saj mi je življenje še enkrat dokazalo, da ni še vsega konec in da sem močnejši, kot sem mislil, da sem. Gre za nezgodo, ki se je zagotovo zgodila že marsikomu, a če si na invalidskem vozičku, je pač še toliko težje. Bil je večer in z mojim asistentom Mihom sva bila tisti večer sama. Za večerjo sva pripravila goveje meso in pire krompir, ki je sicer moja najljubša jed. Miha mi je pomagal, da sem se namestil pred televizijo in odločila sva se, da bova ob uživanju večerje gledala film na Pop tv. Miha je začel iskati pravi program in tako naletel na program, ki je vrtel neke smešnice.

Oba sva se smejala, ko sva gledala prizore, kako se mačke igrajo s psi, kako motorist poskuša speljati ovinek, pa mu to ne uspe, in druge smešne prizore. Potem pa se je meni zataknilo; majhen košček mesa, ki ga kot kaže nisem dobro zgrizel, mi je ob glasnem smehu zašel v sapnik. Začel sem kašljati in se dušiti. Postalo mi je vroče, pot mi je tekel iz obraza in postal sem paničen. Miha je k sreči takoj opazil in v hipu je bil pri meni, me prijel pod pas in uporabil Heimlichov prijem. Stisnil mi je trebuh in me udarjal med lopaticama, da se je tujek končno spravil ven. Ne vem, kako mu je to uspelo in kje se je tega naučil, a če ga ne bi bilo, najverjetneje tudi mene več ne bi bilo.«

Znanje prve pomoči je zelo koristno

Miha nam je v pogovoru razkril: »Vsi smo opravljali prvo pomoč, ko smo delali izpit za avto. A od tega je minilo že veliko let in pomembno se mi zdi na vsake toliko osvežiti znanje. Marsikdo na mojem mestu bi morda zmrznil in Tomaževo življenje bi se takrat v najslabšem primeru lahko končalo. Še posebej za osebne asistente se mi zdi pomembno, da so na tekočem in si na vsake toliko osvežijo znanje o prvi pomoči. Mislim, da so uporabniki zaradi svojih specfik lahko kdaj postavljeni v situacijo, ko jo bodo potrebovali.

Prva pomoč kot tisti prvi ukrepi ob dogodku, ko je oseba poškodovana, v nevarnosti ali hudo obolela, se mi zdi še posebej pomembna zato, ker lahko posamezniku reši življenje in tudi prepreči poslabšanje stanja. Tako potem poškodovani, oboleli ali človek v nevarnosti počaka na prihod zdravnika. V Tomaževem primeru do tega sploh ni prišlo, a prav lahko bi bile tiste sekunde zadnje sekunde njegovega življenja. Sam sem tudi prostovoljni gasilec in mi je znanje prve pomoči že velikokrat prišlo zelo prav.«

Ukrepi prve pomoči

Prvo pomoč je nemogoče zajeti v nekaj odstavkih, a kljub temu bomo tukaj napisali nekaj osnov. Predno začnemo poškodovancu dajati prvo pomoč, se najprej razglejmo po prostoru in če se poškodovani nahaja na nevarnem področju, ga najprej prenesemo na varno. Če je prostor varen, pa ga pustimo kar tam, da poškodovanega ne bi poškodovali še bolj, še posebej v primeru poškodb hrbtenice. Če je potrebno, pokličemo tudi reševalce in zdravnika. Če je poškodovanih več, nudimo prvo pomoč najprej tistemu, katerega življenje je najbolj ogroženo.

Ko je poškodovani na varnem mestu, preverimo vitalne funkcije in če je potrebno, nudimo prvo pomoč. Pozorni smo na zavest poškodovanega, morebitno prenehanje dihanja in bitja srca, na hude krvavitve, šok ali nagle zastrupitve. Zavest poškodovanega preverimo tako, da ga preprosto ogovorimo in sicer na glas. Če je nezavesten, preverimo dihanje poškodovanega – dvigovanje in spuščanje prsnega koša. Če diha, ga namestimo v bočni položaj, da mu jezik ne zdrkne v žrelo in tako ne zamaši dihalnih poti. Če ne diha, pa takoj pokličemo 112, skušamo prepoznati vzrok in začnemo z umetnim dihanjem oziroma celo oživljanjem.

Klic službe nujne medicinske pomoči na 112 naj vsebuje naslednje informacije: Povemo kdo smo in zakaj kličemo, kaj in kje se je zgodilo ter kdaj se je zgodilo. Povemo, koliko ljudi je ponesrečenih in v kakšnem stanju so – kako hude so poškodbe. Opišemo še okoliščine na kraju nesreče in povemo, kakšno pomoč potrebujemo.

Priročnik za prvo pomoč si lahko prenete na povezavi TUKAJ.