Družina in invalid – kako ne izgoreti?
Izgorelost postaja vse pogostejši pojav v dandanašnjem svetu. Z večanjem življenjskega tempa in stresnih situacij se veča tudi pogostost tega pojava, ki je bil pred kratkim uvrščen tudi v Mednarodno klasifikacijo bolezni, kot »poklicno stanje«. Ker lahko invalidnost družini prinese številne izzive, med katere spada tudi nenehna pripravljenost po pomoči invalidnemu posamezniku, lahko ta situacija pripelje do izgorelosti ali sorodnih pojavov. V tem članku opisujemo, kaj je izgorelost, kako jo ločiti od kronične utrujenosti in kako se pred njo zaščititi. Vloga osebnega asistenta je pri preprečevanju izgorelosti družinskih članov ključna.
Izgorelost in sorodni pojmi
Izgorelost je stanje telesne in duševne izčrpanosti, ki jo spremlja skupek različnih simptomov. Pojavi se zaradi dlje časa trajajočih stresorjev, ki posameznika postopoma pripeljejo do stanja, ko je povsem neangažiran, izčrpan, ciničen in ima zmanjšano učinkovitost. Vse to se lahko odraža tudi v medosebnih odnosih, v katerih posameznik deluje razdražljivo, apatično, otopelo in zdolgočaseno. Izgorelost je pojav, ki je najbolj razširjen pri posameznikih med 30. in 40. letom starosti, narašča pa z ravnjo izobrazbe.
Dandanes je skoraj popularno biti izgorel, ljudje namreč izraz izgorelost pogosto uporabljajo kot popularni izraz za utrujenost zaradi visoke produktivnosti. Zato je pomembno, da ločimo med pravo izgorelostjo, ki se v skrajnem primeru kaže kot popolna nezmožnost posameznika za vključevanje v svoje socialne in delovne vloge, in izgorelostjo, ki jo ljudje pogosto uporabljajo kot izraz za poimenovanje kronične utrujenosti. Občutek kronične utrujenosti je lahko pokazatelj različnih težav, ne le izgorelosti. Lahko se namreč pojavi kot simptom pri določenih telesnih in duševnih boleznih, prav tako pa tudi kot posledica delovne izčrpanosti. Kronična utrujenost je tako lahko predhodnik izgorelosti, ki se od prve ponavadi razlikuje tudi po tem, da se pojavi skupaj s paničnimi napadi, depresivnim razpoloženjem, čustveno labilnostjo in podobnimi psihopatološkimi znaki.
Kako se zaščititi pred izgorelostjo
Najboljša preventiva za preprečevanje izgorelosti je predvsem preventivno delovanje – ozaveščanje. Največje tveganje predstavlja kombinacija delovne izčrpanosti in osebnostnih lastnosti, kot so perfekcionizem, deloholizem in občutljivost na kritiko. V kolikor se prepoznate v tem opisu, je čas, da nekaj spremenite. V prvi vrsti je potreben tehten razmislek o življenjskem slogu. Če za svojega svojca skrbite 24 ur na dan, je ta odgovornost zagotovo prevelika in lahko slej ko prej pripelje do delovne izčrpanosti. Razmisliti je potrebno, kako se lahko odgovornost zmanjša – ali so še druge pomembne osebe, ki vam lahko pomagajo pri skrbi za svojca? Še posebej pri težji obliki invalidnosti se je potrebno zavedati, da družina ni zadolžena le za posameznikovo telesno in duševno skrb, temveč tudi za plačevanje računov, preživljanje invalidne osebe in druge pomembne zadolžitve.
Družine z invalidnimi osebami si morajo vzeti nekaj časa zase. Ta čas je potrebno izkoristiti za vse tiste dejavnosti, ki posameznika sproščajo. To so lahko sprehod v naravi, meditacija, joga ali pa pogovor s prijateljem. Vprašajte se, katere so tiste aktivnosti, ki so vas včasih osrečevale in vam dajale energijo. Poglejte, v kolikšni meri lahko te aktivnosti ponovno vpeljete v svoje življenje. Če nikoli niste imeli takšne aktivnosti, je sedaj čas, da si jo poiščete. To je lahko ena sama aktivnost, ki je namenjena samo vam. Pred izgorelostjo vas lahko zaščitijo tudi majhna dejanja in navade, kot so krajši premori med skrbjo za invalida. Skuhajte si za kosilo svojo najljubšo jed, se po kosilu ulezite za pol ure, pokličite prijatelja ali si oglejte film, ki vam je všeč. Takšne majhne aktivnosti lahko močno vplivajo na večje zadovoljstvo z vašim življenjem.
Pomoč osebnega asistenta je ključna
Osebni asistent je lahko odlična podpora v takšnih trenutkih, saj razbremeni celotno družino. Osebni asistent lahko za največ 40 ur tedensko v celoti prevzame skrb za uporabnika in je za to plačan, to je namreč njegova služba. To pomeni, da je v tem času osebni asistent z uporabnikom sam, njegova družina pa si lahko vzame čas za svoje obveznosti. Zadolžitve osebnega asistenta lahko vključujejo nego uporabnika, skrb za osebno higieno, pa tudi plačevanje položnic, skrb za jemanje zdravil, spremljanje na delo in podobno.
Osebni asistent tako nase prevzame del bremena, ki ga nosi družina. Mnogokrat namreč invalidnost v družino prinese velike spremembe, kot so manj časa za ostale družinske člane, spremenjene odnosne dinamike in iskanje ravnotežja med skrbjo za invalidnega svojca in skrbjo zase. Osebni asistent situacijo močno olajša; družini pomaga ponovno vzpostaviti ravnovesje. Tako lahko svojci poskrbijo za svoje obveznosti, za svoje dobro počutje in nato čas, ki ga preživijo z invalidnim posameznikom, veliko bolje izkoristijo. Takrat so z njim zares prisotni in počnejo aktivnosti, ki so zanj zadovoljujoče, prav tako pa osrečujejo celotno družino.
Morda vas zanima tudi:
