Po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je gluhota ena najtežjih invalidnosti. Gluho osebo opredeljuje izguba sluha na frekvencah 500, 1000 in 2000 Hz povprečno na ravni 91 dB ali več. Zaradi okvare sluha imajo gluhe in težko naglušne osebe velike težave pri sporazumevanju in vključevanju v okolje, v katerem živijo, se izobražujejo, ustvarjajo, delajo ali preživljajo prosti čas, kar lahko vodi v različne oblike socialne izključenosti.

Pogosto se dogaja, da se gluho in naglušno populacijo enači. Vsem je seveda skupna izguba sluha in težave v komunikaciji, pa vendar obstajajo bistvene razlike. Ena od teh je življenjsko obdobje, v katerem je izguba nastopila, saj so s tem povezane življenjske usmeritve in tudi pričakovanja posameznika.

Glede na surdološke kriterije se populacija gluhih deli na:

• prelingvalno gluhe osebe, (V to skupino spadajo gluhe osebe brez psihosocialnega doživljanja zvočnega sveta, ki so izgubile sluh takoj po rojstvu ali najkasneje do tretjega leta starosti. Zanje je značilno, da se niso naučile glasovno-jezikovnega sporazumevanja na podlagi slušnega doživljanja. Večina jih je skoraj nemih, zato jih zaradi te izrazito negativne posledice imenujejo “gluhonemi”, kar je zastarel izraz. Pri njih ni slušne (avditivne) in jezikovne (lingvistične) zaznave, zato je njihova osrednja komunikacija zaznavanje z vidom. Za govorno-socialno sporazumevanje uporabljajo neverbalni sistem komunikacije, predvsem kinetične oblike (znakovni jezik, gib, mimika, pantonima).

Prelingvalno gluhe osebe, ki komunicirajo le v znakovnem jeziku in ne artikulirajo govora, so zaradi težke razumljivosti in nezmožnosti komunikacije pogosto psihosocialno osamljene (“mentalni robinzonizem”)

• postlingvalno gluhe osebe (Sem sodijo vse kasneje oglušele osebe, ki so pred tem spontano, s poslušanjem, osvojile glasovno-jezikovno sporazumevanje. Te sicer obvladujejo avditivne in lingvistične zaznave, vendar je zanje v dani situaciji pri glasovno-jezikovnem sporočilu sogovornika odločilen vizualni segment. S sogovornikovega obraza in ustnic »preberejo« – odčitavajo glasovno sporočilo, pri čemer je v optimalnih pogojih (frontalen pogled, jasen govor z odpiranjem ust, brez brk), razumljeno 70 odstotkov sporočila, sicer pa bistveno manj
• naglušne osebe (prelingvalno in postlingvalno)

Vsaka ima specifične potrebe, še posebej glede govorno-socialne komunikacije in socializacije.

Vzroki okvare sluha

hude spremembe v polžu, slušnem živcu, možganskem središču za sluh lahko nastanejo zaradi naslednjih vzrokov:

• dedno (recesivni gen)
• prirojeno (zapleti med nosečnostjo, porodom)
• pridobljeno (bolezni, poškodbe, zdravljenje, starost)
• 

Gluhota

Gluhota pada v najtežjo izgubo sluha, pri kateri ojačanje zvoka ne koristi, povprečna izguba sluha je več kot 91 dB.

Gluhoto delimo na globoko okvaro sluha in popolno okvaro sluha.

globoka okvara sluha (< 91 dB): ne sliši in ne razume govora in ne more v celoti sprejemati govora niti s slušnim aparatom.

popolna izguba sluha (< 100 dB): oseba ne loči niti dveh jakosti zvoka, niti dveh frekvenc in ne more sprejemati govora niti s slušnim aparatom.

Naglušnost

Pri naglušnosti gre za zoženje slušnega polja in moteno sporazumevanje s pomočjo govora, povprečna izguba sluha je manj kot 91 dB. Naglušnost razdeljujemo v različne stopnje:

blaga okvara sluha (26 – 40 dB): pri blagi okvari je prizadeto sporazumevanje in poslušanje govora, ovire v orientaciji

zmerna okvara sluha (41 – 55 dB): prizadeto je vedenje in pridobivanje znanja, ovire v telesni neodvisnost

srednja okvara sluha (56 – 70 dB): prizadeto razumevanje govora in prilagajanje vedenja okoliščinam in ovire pri vključevanju v družbo

težka okvara sluha (71 – 91 dB): vse zgoraj našteto

Pripomočki za gluhe in naglušne osebe

• Zunanji slušni aparati

– različne oblike in velikosti

– kadarkoli odstranimo, zamenjamo,  nesemo v servis, spravimo ali  opustimo

– digitalno nastavljivi (elektroakustične lastnosti nastavljamo z računalnikom)

– ne zmore izključiti vpliva hrupa okolja in razločiti le govornega signala

– nošnja v samem sluhovodu, za ušesi, žepni slušni aparate in  aparate vgrajeni v okvir očal

Slušni aparati pomagajo številnim ljudem, ki imajo poškodovan sluh, vendar niso popolnoma gluhi. Aparati ne morejo zdraviti gluhote in ne vračajo normalnega sluha, ampak samo okrepijo zvoke in glasove, ki prihajajo v uho, toda tudi tako so zelo koristni. Po nekaterih ocenah ima približno 2,5 odstotka ljudi poškodovan sluh v tej meri, da bi jim slušni aparat lahko koristil.

• Notranji slušni aparat

            / polžev vsadek /

     – za velike izgube sluha

– namestitev z operacijo

– dvodelen (pod kožo in zunaj)

– nemogoča odstranitev

Oseba, ki želi pridobiti polžev vsadek mora biti najprej prepoznana kot ustrezen kandidat. Po vseh opravljenih pregledih se uvrsti na seznam za operacijo. Gluhi otroci, katerih razvoj poslušanja in govora je zaradi gluhote otežkočen, so prednostno obravnavani.

Gluhonemi spadajo v skupino prelingvalno gluhih oseb, za katere je značilno, da so izgubile sluh že takoj po rojstvu ali do tretjega leta starosti. Večina od njih jih je skoraj nemih, saj niso imeli priložnosti slušnega doživljanja. Njihova osrednja komunikacija je zato zaznavanje z vidom, za sporazumevanje pa uporabljajo znakovni jezik, gib in mimiko.

Znakovni jezik, ki predstavlja vizualen način komuniciranja tako predstavlja najpogostejše sredstvo komunikacije z gluhonemimi osebami. Naša država je znakovni jezik uradno priznala leta 2002 kot materni jezik gluhe manjšine v Sloveniji.

Posledice gluhote so odvisne od vzrokov in okvar in od tega, kako uspešno se je oseba po okvari sluha rehabilitirala. Gluhota lahko povzroča osamljenost, oseba zavrača podporo okolice, se umiku v notranjost in ima stalen občutek izoliranosti in ogroženosti. Gluha oseba je vseskozi stisnjena v kot informacijske blokade, je v podrejenem položaju od slišečih informatorjev in ima venomer občutek odvisnosti, kar posledično vpliva na nezaupanje do slišečih.

Sporazumevanje gluhih v svojem, slovenskem znakovnem jeziku, možnost bivanja in druženja v skupnosti sebi enakih, ter vključevanje v širšo družbo s pomočjo tolmača SZJ in drugih komunikacijskih pripomočkov, je ključnega pomena pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potreb in ohranjanje mentalnega zdravja gluhih.

Pri komunikaciji z gluho osebe je potrebno biti pozoren na nekatere dejavnike:

• Za komunikacijo izberite tiho okolje z minimalnimi zvočnimi motnjami, ki bi motile gluho osebo pri komunikaciji.
• Ko govorite, glejte sogovornika v obraz, saj se gluhi pogosto zanašajo tudi na branje vaših ustnic.
• Prostor v katerem poteka komunikacija naj bo dovolj svetel, saj bo gluha oseba lahko le na ta način brala iz vaših ustnic.
• Preveč glasno govorjenje z gluho osebo ni potrebno, saj vas ne bo nič bolje slišala. Veliko bolj je pomembno razločno odpiranje ustnic.
• Gluhi zelo težko komunicirajo v skupini, saj se ne more prilagajati različnim sogovornikom tako hitro kot vi. Če se le da, zato pogovor opravite ena na ena.
• Če ne gre preko govora, vas papir in svinčnik zagotovo rešita v komunikaciji z gluho osebo.

 

Izguba sluha v odrasli dobi

Postlingvalno oglušele osebe oz. osebe, ki izgubijo sluh v odrasli dobi, so do izgube sluha dodobra osvojile govorno komunikacijo, zato lahko kljub naglušnosti le-ta poteka na visoki ravni. Navadno se dolgo časa ne ugotovi, da ima oseba težave s sluhom, naglušna oseba pa pogosto tega ne pove niti ne pokaže, saj se težko sprijazni z nastalo okvaro in le to prikriva.

Okolica zazna, da ima oseba težave, ko se pojavi izguba v govornem območju, v pogovoru na razdalji do 6 metrov in manj, ko naglušna oseba ne odgovori smiselno na podano informacijo, ko se morda ne vključi v pogovor, pogosto prosi za ponovitve in pojasnila povedanega. To je še izrazitejše v večjih skupinah, kjer naglušna oseba nima možnosti odčitavanja z ustnic.

Predstave, da glasnejše govorjenje omogoča boljše razumevanje, so v večini primerov zgrešene, saj prav glasnejši glasovi in zvoki povzročijo popačenje besede in otežijo razumevanje. Prav tako ponavljanje stavka ne vodi nujno k boljšemu razumevanju teksta. Če naglušna oseba zaprosi za ponovitev, je smiselno v stavku uporabiti sopomenko povedane besede.

Ob izgubi sluha v odrasli dobi je posameznik pogosto prepuščen predvsem sam sebi in svoji iznajdljivosti, čeprav je poznano dejstvo, da je izguba sluha ena od najtežjih invalidnosti. Prej tako preprosto funkcioniranje v vsakdanjem življenju postane sedaj izziv, in sicer tako za naglušnega kot tudi za okolico, ki ji je nastalo stanje novo in ga ne pozna dovolj dobro.

Postopek obravnave naglušne osebe poteka preko splošnega zdravnika, otologa in slušnega akustika in je predvsem usmerjen na pridobitev slušnega aparata in dodatnih slušnih pripomočkov, če so potrebni. Prepogosto pa se zanemari psihološki vidik obravnave, ki je še kako potreben.

Zaradi pogostega nerazumevanja, kaj se naglušenemu dogaja, prihaja do umika iz okolja. Razlogi za umik in izolacijo so seveda pogosto prav na strani naglušnih, saj je stalno seznanjanje, prilagajanje in tudi stalna pozornost na okolico utrujajoča, pa tudi boleča.

Le redko se razmišlja, da se naglušne osebe izogibajo splošnemu dogajanju tudi zaradi občutka odvisnosti, ki se poraja v skupinskih oblikah delovanja (izobraževanja, druženja v skupinah, predavanja, kulturne prireditve, soočanja v medijih), saj se zaradi nerazumevanja govora v večjih in glasnih skupinah ne znajdejo najbolje. Tolmačenje v znakovni jezik žal ne pomaga, saj večina naglušnih jezika ne obvlada ali pa ne obvlada tako zelo dobro, da bi lahko sledila tem razlagam.

Tehnični pripomočki so seveda ena od rešitev, pa vendar pogosto povzročajo (sploh pri hujših izgubah) popačenja zvokov iz okolice in posledično nerazumljivost. Seveda pa ni zanemarljivo dejstvo tudi njihova cenovna dostopnost. Žalostno je tudi, da kljub izobraževanjem in znanju naglušne osebe pogosto nimajo enakih možnosti na delovnem mestu, saj se zgodi, da ne zmorejo slediti hitremu dogajanju okoli sebe in potrebujejo za razumevanje povedanega morda več časa.

 Z naglušno osebo komuniciramo:

• Jasno;
• razločno in ne prehitro ali prepočasi;
• naglušna oseba zna poslušati, težave ima pri sprejemanju posameznih glasov, ki so manj zveneči (b in p sta zelo podobna);
• mnoge naglušne osebe opazujejo tudi mimiko obraza in berejo z ustnic.

Seveda pa vsak posameznik na svoji poti do uspeha potrebuje tudi nekakšen oporni sistem, pri večini je to njihova družina, le ta pa se pri osebah z okvaro sluha razlikuje od oseb ki slišijo dobro. Zato ima tukaj osebna asistenca še toliko večji pomen, saj pomeni večjo neodvisnost Do komunikacijskega dodatka so upravičene osebe, ki sostarejše od 18 let, ki imajo vsaj 95 odstotno okvaro sluha po Fowlerju. Pravico lahko uveljavijo gluhoslepi, ki imajo hkrati 50 odstotno izgubo sluha in eno izmed petih kategorij izgube vida.