Maša je bila uspešna ženska z dobro kariero. Imela je družino – dobrega moža in dva otroka. Bili so še kar premožni in so si lahko veliko privoščili. Marsikdo jim je zavidal. Zdelo se je, da živijo nekoliko nadpovprečno življenje, dokler ni prišel tisti usodni dan. Maša je bila na morju z družino, ko naenkrat ni več čutila polovice telesa. Ni vedela, kaj se je zgodilo, rešilno vozilo jo je odpeljalo v bolnišnico, kjer so ji rešili življenje. Kljub temu pa je ohromela in pristala na vozičku. Ni mogla več samostojno jesti, se umivati, ni mogla hoditi, govorila je lahko, a nekoliko oteženo. Bila je zelo žalostna in po naporni rehabilitaciji je prišla do zaključka, da mora sprejeti svojo invalidnost. Pri tem ji je zelo pomagala osebna asistenca, še posebej asistentka Mateja. Danes ima Maša odrasle otroke in živi normalno življenje. Zase pravi, da je še kar srečna in da ji nič ne manjka. Kako se je Maša uspela postaviti na noge? Kaj ji je bilo najbolj v pomoč?

Začetki niso bili enostavni

Maša pove, da ji je bilo v začetku najtežje to, da se je zanjo vse spremenilo. Njeni dnevi nikoli niso bili več kot prej, to ji je bilo najtežje sprejeti. Z iskrico v očeh se je spominjala dni, ko je zjutraj vstala in se odpravila v službo, tam je poklepetala s sodelavkami, spila kavo in nato pričela z delom. Popoldan je šla po otroke, skuhala kosilo in včasih so šli na kakšen izlet. Po nesreči pa se ji je zdelo, da se počuti tako slabotno, da ne more nič. Zdelo se ji je, da jo je telo pustilo na cedilu, posledično pa še psiha. Zapadla je v rahlo depresijo. Imela je pomoč na domu, a to ni bilo dovolj. Mož je pustil službo in kmalu ugotovil, da ne zmore v celoti skrbeti za Mašo, preveč je bilo naporno, tako fizično kot tudi psihično. Odločila sta se, da oddata vlogo za uveljavljanje pravice do osebne asistence na Center za socialno delo. Vlogo so jima odobrili in Maša je dobila osebno asistenco za 40 ur tedensko.

Začetki so bili težki. Maši je bilo težko, ker je mož ponovno pričel z delom in je namesto njega z njo večino časa preživela osebna asistentka. Dobro je bilo, da jo je izbrala sama in da se ji je zdelo, da se kar dobro ujameta. Kljub temu, je bila to zanjo še ena sprememba. V začetku ji je morala povedati, kaj želi od nje in na kakšen način želi, da ji pomaga. Povedala ji je, katera oblačila bi želela obleči tisti dan in asistentka jih je prinesla ter ji pomagala izbrana oblačila tudi obleči. Nato sta šli skupaj v kopalnico, kjer ji je asistentka pomagala pri tuširanju, umivanju zob in česanju. Večkrat dnevno jo je pospremila do kopalnice in ji pomagala pri uporabi stranišča.

Po uvajalnem obdobju je bilo veliko lažje

Osebna asistentka je kmalu izvedela tudi, kaj Maša rada je in ji je pripravljala obroke. Po navadi ji je tudi razrezala meso in ji pomagala pri držanju vilice. Maša je sčasoma vse lažje držala pribor v rokah in po enem mesecu je lahko že sama jedla. Asistentka je šla z Mašo vsak dan tudi na sprehod. Držala jo je pod ramo in Maša je že zmogla nekaj korakov. Asistentka je bila vztrajna in Maši je zelo dobro del občutek, da lahko ob podpori naredi vsaj nekaj korakov. Asistentki je vse bolj zaupala. Asistentka ji je pomagala tudi pri usedanju, vstajanju in ko se je želela uleči. Pomagala ji je pri jemanju zdravil, predvsem pa se je z njo veliko pogovarjala.

Pred nesrečo je bila Maši čistoča stanovanja zelo pomembna. Zdelo se ji je, da čisto stanovanje pomeni urejenost odnosov v družini. Kmalu po nesreči, ko je skrb za čiščenje prevzel Mašin mož, je bilo stanovanje sprva precej umazano in razmetano, saj ni imel časa in energije, da bi poskrbel za vse. Čiščenja ni bil vešč, ni vedel, katero čistilo uporabiti in kako počistiti, da bo stanovanje urejeno. Ko je skrb za čistočo stanovanja prevzela asistentka, si je Maša oddahnila. Njen mož je lahko spet zadihal, ona pa je bila spet zadovoljna s čistočo stanovanja. To ji je bilo še posebej pomembno zato, ker je v stanovanju sedaj preživela zelo veliko časa. Asistentki je povedala, kako naj počisti in kaj naj ji pripravi za kosilo. Asistentka jo je upoštevala in tako Maši pomagala, da se je počasi navadila na novo življenje.

Danes Maša komaj čaka, da z asistentko spije jutranjo kavo

Danes Maša pove, da se je v tem času že zamenjalo nekaj osebnih asistentk in prav vsaka je v njej pustila prav poseben pečat. V asistentki je vedno našla prijateljico, saj je le-teh po nesreči imela veliko manj. Maši je še posebej prijetno zjutraj pokramljati ob jutranji kavi in z asistentko pregledati najnovejše trače. Radi se pogovarjata o novicah, prav tako pa imata obe radi živali. Asistentka Mašo včasih odpelje v živalski vrt ali pa obiščeta Mašino prijateljico, ki ima psa. Maša se tako ne počuti več osamljeno, njeni dnevi so prijetni, lahkotni in kdaj pa kdaj zajemajo tudi izlet ali obisk. Asistentka Mašo vedno spremlja, ji nudi prevoz in se z njo veliko pogovarja. Maša pravi, da je v asistentki našla prijateljico. »Ko si enkrat na vozičku in je tvoje gibanje omejeno, nimaš veliko priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Včasih se lahko tako počutiš zelo osamljeno. Ko sem enkrat sprejela dejstvo, da bom ostala na vozičku, je bilo vse lažje. Res sem hvaležna za osebno asistentko, saj je zame kot prijateljica, ki je z menoj skozi dan in s katero skupaj opravljava aktivnosti in preživljava dan. Ko kaj potrebujem mi pomaga, z mano se pogovarja, me razvedri, ko mi je težko in potolaži, ko mi je hudo. Pa tudi prej, ko sem imela druge asistentke, smo se imele kar dobro. Če dobro pomislim, pravzaprav družbe sploh ne pogrešam.«