Motnja v duševnem razvoju
Motnje v duševnem razvoju niso bolezenska oblika, ampak so prirojene in trajne narave. Je nevrološko pogojena razvojna motnja, ki nastopi v otroštvu oziroma pred 18 letom. Do zaključka šolanja je za osebe z motnjami v duševnem razvoju relativno dobro poskrbljeno, kasneje pa so več ali manj prepuščeni sami sebi. Ravno za to je pomen osebne asistence za te osebe še toliko večji. Osebna asistenca jim pomaga, da se vključijo v okolje in zaživijo polnovredno življenje.
Otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo znižano splošno ali specifično raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo.
Ponavadi je zraven motnje v duševnem razvoju prisotna še kakšna druga motnja ali bolezen (cerebralna paraliza, agresija, hiperaktivnost, avtizem,…).
Vzroki za motnje v duševnem razvoju
Vzroki za te motnje so lahko različni, med njimi:
- Genetske spremembe in dednost
- Okužbe matere med nosečnostjo
- Napake v presnovi
- Pomanjkanje kisika med nosečnostjo ali porodom
- Predčasen porod
- Porodne in poporodne poškodbe
- Okužbe otroka po rojstvu
Stopnje motenj v duševnem razvoju
Glede na stopnjo prizadetosti ločimo:
- Lažja motnja: Osebe imajo znižane sposobnosti učenja, vendar lahko v prilagojenih učnih pogojih osvojijo osnovna šolska znanja. Ob ustreznem šolanju se lahko usposobijo za manj zahtevno poklicno delo in samostojno socialno življenje.
- Zmerna motnja: Osebe lahko osvojijo osnove branja, pisanja in računanja ter se vključijo v enostavne dejavnosti. Potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih in usposabljanju za enostavna praktična dela.
- Težja motnja: Osebe se lahko usposobijo za osnovna opravila, vendar pogosto potrebujejo pomoč pri skrbi zase. Razumejo enostavna sporočila, vendar potrebujejo varstvo in pomoč pri orientaciji v okolju.
- Težka motnja: Osebe potrebujejo stalno nego, varstvo in pomoč pri vseh aktivnostih. So omejene v gibanju, imajo lahko dodatne motnje in bolezni ter le omejeno razumevanje navodil.
… IN KAKO V ODRASLI DOBI
Za osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju je relativno dobro poskrbljeno do zaključka šolanja. Praviloma se osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju vključijo v osnovno šolo s prilagojenim programom, nekatere osebe z lažjo motnjo v duševnem uspešno končajo tudi program nižjega poklicnega izobraževanja in zaradi svoje motnje nimajo priznanega statusa invalida. Tako se po končanem šolanju znajdejo na trgu dela, prav tako kot vsi drugi državljani. Nekateri se zaposlijo uspešno. Poleg motenje se velikokrat srečujejo tudi z drugimi zdravstvenimi težavami, kot so kronična obolenja, težave v duševnem zdravju. Živijo navadno samostojno življenje. Velika večina ima svojo družino, prijatelje, prosti čas kot vsi drugi. O njih najpogosteje ne govorimo več kot o osebah z motnjo v duševnem razvoju.
Polnoletne oseba z zmerno, težjo in težko motnjo doslej niso smele odločat o svojem življenju. Z novim Družinskim zakonikom je tudi osebam z motnjami v duševnem razvoju priznana pravica do odraslosti. Obravnava oseb bo poenotena, individualna in glede na sposobnosti vsakega posameznika se bodo sodišča, ob njihovi polnoletnosti, odločala kakšno obliko in obseg pomoči posameznik potrebuje.
Država polnoletnim osebam z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju priznava status invalidne osebe (Zakon o socialnem vključevanju invalidov) in jim zagotavlja različne oblike pomoči. Vključujejo se lahko v zaposlitev pod posebnimi pogoji, v varstveno-delovnih centrih oziroma v delavnicah pod posebnimi pogoji.
Veliko jih živi v domačem okolju, vendar je zraven te oblike tudi možnost celodnevnega vodenja v varstveno-delovnih centrih, manjših stanovanjskih, bivalnih skupnostih ali zavodih. Potrebe oseb z motnjo v duševnem razvoju so enake kot pri drugih ljudeh. Posebnost se kaže le v njihovi ranljivosti zaradi nižjih kognitivnih sposobnosti in pomanjkljivih socialnih veščinah. Kljub temu pa za njih veljajo enaka pota uveljavljanja potreb, integritete, zato jim osebna asistenca omogoča usmerjenost v čim večjo povezovanje, vključevanje v družbo, v večjo samostojnost, neodvisnost in samo zagovorništvo.
Pomen osebne asistence
Osebna asistenca je ključnega pomena za osebe z motnjami v duševnem razvoju, saj jim omogoča:
- Povečanje samostojnosti
- Vključevanje v družbo
- Izboljšanje kakovosti življenja
- Razvoj socialnih veščin
Morda bi vas zanimalo tudi:
