Motnje v duševnem razvoju niso bolezenska oblika, ampak so prirojene in trajne narave. Je nevrološko pogojena razvojna motnja, ki nastopi v otroštvu oziroma pred 18 letom. Do zaključka šolanja je za osebe z motnjami v duševnem razvoju relativno dobro poskrbljeno, kasneje pa so več ali manj prepuščeni sami sebi. Ravno za to je pomen osebne asistence za te osebe še toliko večji. Osebna asistenca jim pomaga, da se vključijo v okolje in zaživijo polnovredno življenje.

Otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo znižano splošno ali specifično raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar se odraža v neskladju med njihovo mentalno in kronološko starostjo.

Ponavadi je zraven motnje v duševnem razvoju prisotna še kakšna druga motnja ali bolezen (cerebralna paraliza, agresija, hiperaktivnost, avtizem,…).

Vzroki za motnjo v duševnem razvoju so lahko: genetske transformacije, dednost, infekcije matere, napake v presnavljanju, pomanjkanje kisika med nosečnostjo ali porodom, predčasen porod, obporodne in poporodne poškodbe, infekcije otroka …

Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju razlikujemo lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju.

Osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju imajo znižane sposobnosti za učenje. V prilagojenih pogojih učenja lahko dosežejo temeljna šolska znanja, ki pa ne zagotavljajo pridobitve minimalnih standardov znanja, določenih z izobraževalnimi programi. Ob ustreznem šolanju se praviloma usposobijo za manj zahtevno poklicno delo in samostojno socialno življenje.
Osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju imajo posamezne sposobnosti različno razvite. Pri šolskem učenju osvojijo osnove branja, pisanja in računanja, na drugih področjih (gibalnih, likovnih, glasbenih) pa lahko dosežejo več. Sposobni so sodelovati v enostavnem razgovoru in razumejo navodila. Lahko uporabljajo tudi nadomestno komunikacijo. Svoje potrebe in želje znajo sporočati. Pri skrbi zase zmorejo preprosta opravila, sicer pa potrebujejo vodenje in različno stopnjo pomoči skozi celo življenje. Usposobijo se za enostavna praktična dela, vendar se le izjemoma usposobijo za povsem neodvisno socialno življenje.
Osebe s težjo motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za najenostavnejša opravila. Pri skrbi zase pogosto potrebujejo pomoč drugih. Razumejo enostavna sporočila in se nanje odzivajo. Orientirajo se v ožjem okolju, vendar pri tem potrebujejo varstvo. Imajo lahko težave v gibanju. V veliki večini so prisotne tudi druge motnje in bolezni.
Osebe s težko motnjo v duševnem razvoj se lahko usposobijo le za sodelovanje pri posameznih aktivnostih. Potrebujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. So omejeni v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja. Razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno.

Z ustrezno obliko pomoči se na daljše časovno obdobje delovanje in sposobnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju na splošno izboljšajo.

… IN KAKO V ODRASLI DOBI

Za osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju je relativno dobro poskrbljeno do zaključka šolanja. Praviloma se osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju vključijo v osnovno šolo s prilagojenim programom, nekatere osebe z lažjo motnjo v duševnem uspešno končajo tudi program nižjega poklicnega izobraževanja in zaradi svoje motnje nimajo priznanega statusa invalida. Tako se po končanem šolanju znajdejo na trgu dela, prav tako kot vsi drugi državljani. Nekateri se zaposlijo uspešno. Poleg motenje se velikokrat srečujejo tudi z drugimi zdravstvenimi težavami, kot so kronična obolenja, težave v duševnem zdravju. Živijo navadno samostojno življenje. Velika večina ima svojo družino, prijatelje, prosti čas kot vsi drugi. O njih najpogosteje ne govorimo več kot o osebah z motnjo v duševnem razvoju.

Polnoletne oseba z zmerno, težjo in težko motnjo doslej niso smele odločat o svojem življenju. Z novim Družinskim zakonikom je tudi osebam z motnjami v duševnem razvoju priznana pravica do odraslosti. Obravnava oseb bo poenotena, individualna in glede na sposobnosti vsakega posameznika se bodo sodišča, ob njihovi polnoletnosti, odločala kakšno obliko in obseg pomoči posameznik potrebuje.

Država polnoletnim osebam z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju priznava status invalidne osebe (Zakon o socialnem vključevanju invalidov) in jim zagotavlja različne oblike pomoči. Vključujejo se lahko v zaposlitev pod posebnimi pogoji, v varstveno-delovnih centrih oziroma v delavnicah pod posebnimi pogoji.

Veliko jih živi v domačem okolju, vendar je zraven te oblike tudi možnost celodnevnega vodenja v varstveno-delovnih centrih, manjših stanovanjskih, bivalnih skupnostih ali zavodih. Potrebe oseb z motnjo v duševnem razvoju so enake kot pri drugih ljudeh. Posebnost se kaže le v njihovi ranljivosti zaradi nižjih kognitivnih sposobnosti in pomanjkljivih socialnih veščinah. Kljub temu pa za njih veljajo enaka pota uveljavljanja potreb, integritete, zato jim osebna asistenca omogoča usmerjenost v čim večjo povezovanje, vključevanje v družbo, v večjo samostojnost, neodvisnost in samo zagovorništvo.

Naj bo osnova vsakega pristopa do oseb z motnjo v duševnem razvoju predvsem dostojanstvo, spoštovanje, čustveno sprejemanje drugačnosti.

Morda bi vas zanimalo tudi: