Motnje avtističnega spektra

Motnje avtističnega spektra so resna nevrološko socialna motnja, ki se pojavi že v otroštvu in se kaže kot spremenjeno vedenje na področju socialnih interakcij in komuniciranja. Osebna asistenca pomaga osebam z motnjami avtističnega sektorja, da prejmejo razumevanje in sprejemanje s strani osebnega asistenta, kar je za vsakega posameznika izredno pomembno. Oblik motenj je več, med drugim klasični avtizem (Kannerjev), Aspergerjev sindrom, nespecifična avtistična motnja…


Beseda “spekter” se uporablja čeprav imajo vse osebe z avtizmom težave na treh glavnih področjih

  • težave s socialno komunikacijo
  • težave s socialno interakcijo
  • težave na področju fleksibilnosti mišljenja,

te se pa pri vsakem posamezniku izražajo drugače in njihovo stanje na njih vpliva na drugačne načine. Nekateri ljudje z avtizmom so sposobni živeti relativno “vsakdanje” življenje, spet drugi potrebujejo vse življenje pomoč.

AVTIZEM

je vseživljenjska razvojna motnja, ki prizadene možgane pri procesiranju informacij. Avtizem je “nevidna” motnja; starši otrok z avtizmom pogostokrat povedo, da drugi ljudje preprosto mislijo, da je njihov otrok poreden in nevzgojen, medtem, ko se odrasli ljudje z avtizmom zdijo okolici največkrat “čudni”.

Natančnega vzroka za pojav avtizma ne poznamo. Vendar raziskave kažejo, da gre za kombinacije dejavnikov – genetskih in okoljskih – ki lahko povzročijo spremembe v razvoju možganov.

Avtizma ne more povzročiti vzgoja, socialne okoliščine in vsekakor ni avtizem krivda osebe, ki avtizem ima ali njegovih staršev.

Glavna področja, pri katerih imajo ljudje z avtizmom težave so:

  • težave s socialno komunikacijo (“Za ljudi z avtizmom je lahko “govorica telesa” prav tako nerazumljiva,kot če bi nam nekdo govoril v stari grščini. “) Ljudje z avtizmom imajo težave tako na področju verbalne kot neverbalne komunikacije. Mnogi med njimi zelo dobesedno razumevajo govor in mislijo, da ljudje rečejo natančno to, kar mislijo. Največkrat težko uporabljajo in razumejo:obrazno mimiko in intonacijo glasu, šale in sarkazem, pogoste fraze in izreke; primer je lahko fraza “Veslal je kot nor”, ki jo ljudje pogosto izrečejo, kadar mislijo, da je nekdo zelo hitro veslal, dobesedno pa bi to pomenilo, da je nekdo veslal kot duševno bolan človek

Nekateri ljudje z avtizmom morda ne govorijo, ali imajo dokaj omejen govor. Večinoma razumejo, kaj se jim govori, vendar za komunikacijo pogosto uporabljajo druga sredstva, kot so npr. neprimerna vedenja in različne kretnje, ki jih ponavadi razumejo le tisti, ki so osebi z avtizmom zelo blizu.

Drugi spet, imajo dobro razvit govor in jezikovne veščine, vendar pa lahko imajo težave s sodelovanjem v pogovoru, morda ponavljajo tisto, kar je nekdo rekel ali določene fraze ali pa neprestano govorijo le o tistem, kar jih zanima.
Osebam z avtizmom je v veliko pomoč, če z njimi govorimo na jasen, dosleden način, ter jim damo čas, da obdelajo (sprocesirajo) informacijo, ki jim je bila povedana.

  • težave s socialno interakcijo (“Druženje ni nekaj samoumevnega – teh veščin se morajo naučiti. “) Ljudje z avtizmom imajo pogosto težave s prepoznavanjem ali razumevanjem čustev in občutij drugih ljudi ter izražanjem njihovih lastnih in to jim otežuje, da se vklopijo v družbo. Ljudje z avtizmom ne razumejo nenapisanih družbenih pravil, ki se jih večina nas nauči mimogrede, večkrat stojijo preblizu nekoga s katerim se pogovarjajo ali pa načnejo neprimerno temo za pogovor, včasih se zdi, da so brezčutni, ker ne zmorejo prepoznati, kako se nekdo počuti, raje preživljajo čas sami, kot pa da iščejo družbo drugih ljudi, ne iščejo potrditve, tolažbe drugih ljudi, zdi se, kot da se obnašajo “čudno” ali neprimerno, saj imajo težave pri izražanju svojih občutij, čustev in potreb.

Težave na področju socialne interakcije pomenijo tudi, da imajo ljudje z avtizmom težave pri vzpostavljanju prijateljstva: nekateri si zelo želijo, da bi se družili z drugimi, vendar pa ne vedo natančno, kako naj to storijo.

  • težave na področju fleksibilnosti mišljenja (“Težko predvidijo, kaj vedo in mislijo drugi ljudje. “) Imajo težave pri razumevanju in tolmačenju misli, občutkov ter dejanj drugih ljudi, predvidevanju, kaj se bo ali kaj bi se lahko zgodilo, razumevanju koncepta nevarnosti: na primer, da jih tek po prometni cesti ogroža, sodelovanju v igri: otroci z avtizmom lahko uživajo v domišljijski igri, vendar najraje neprestano ponavljajo isto dejanje ali sceno.
    Težave s fleksibilnostjo mišljenja ne smemo zamenjevati s pomanjkanjem domišljije. Veliko ljudi z avtizmom je zelo kreativnih in so lahko na primer izredni umetniki, glasbeniki ali pisatelji.

Druge značilnosti, povezane z avtizmom

Odvisnost od rutine

Svet se lahko zdi zelo nepredvidljiv in zmeden kraj za ljudi z avtizmom, saj imajo le-ti pogosto raje ustaljeno dnevno rutino, saj tako vedo, kaj se bo zgodilo vsak dan. Rutina lahko pomeni, da se želijo vsak dan peljati po isti poti iz šole ali na delo ali pa jesti vedno popolnoma isto hrano za zajtrk.

Prav tako so za njih zelo pomembna pravila. Za ljudi z avtizmom je lahko zelo težko sprejeti drugačen pristop, ko so se že enkrat naučili “pravilne” poti. Prav tako je ljudem z avtizmom težko sprejeti spremembe, vendar se lahko z njimi lažje soočijo, če so na njih pripravljeni.

Senzorna občutljivost

Ljudje z avtizmom so pogosto senzorno občutljivi. Ta občutljivost se lahko nanaša na eno ali pa na več čutil – vid, zvok, vonj, okus in dotik. Posameznik je lahko preobčutljiv ali pa premalo občutljiv na dražljaje.

Posebni interesi

Mnogo ljudi z avtizmom ima že v mladosti zelo intenzivno razvite posebne interese. Te lahko sčasoma spremenijo ali pa jih ohranijo za vse življenje. Posebni interesi so lahko karkoli: risanje, glasba, računalniki, vlaki, dinozavri….

Nekateri ljudje z avtizmom lahko sčasoma tudi delajo ali študirajo v skladu s svojimi posebnimi interesi, za nekatere pa ti interesi ostanejo le hobi.

Učne težave

Ljudje z avtizmom lahko imajo težave z učenjem, kar vpliva na vse vidike njihovega življenja: od učenja v šoli, do učenja kako se umivati ali si pripraviti obrok.

To pomeni, da bodo nekateri med njimi lahko živeli dokaj samostojno – čeprav bodo za dosego tega cilja potrebovali določeno podporo – medtem, ko bodo drugi celo življenje potrebovali strokovno pomoč. Vendar pa se lahko vsi ljudje z avtizmom učijo in razvijajo svoje potenciale. Ljudje z avtizmom lahko imajo še druga – pridružena stanja (motnja pozornosti in hiperaktivnosti, primankljaji na posameznih področjih učenja, motnja v duševnem razvoju…)

Avtizem je vseživljenjsko stanje, otroci z avtizmom odrastejo in postanejo odrasli z avtizmom.

Trenutno ne obstaja “zdravilo” za avtizem. Vendar pa obstaja vrsta učinkovitih metode, ki omogočajo učenje in razvoj posameznika.

ASPERGERJEV SINDROM

Aspergerjev sindrom je oblika avtizma, vseživljenjsko stanje, ki se kaže v tem, kako posameznik razume svet okoli sebe, procesira informacije in vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi. Aspergerjev sindrom je večinoma “skrita nezmožnost”,to pomeni, da ne moremo ugotoviti, da ima nekdo Aspergerjev sindrom glede na njegov izgled.

Natančen vzrok za nastanek Aspergerjevega sindroma še vedno raziskujejo. Vendar raziskave kažejo, da kombinacije dejavnikov – genetskih in okoljskih – lahko povzročijo spremembe v razvoju možganov. Na njegov razvoj ne vplivajo vzgoja in socialne okoliščine.

 

Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo težave na treh glavnih področjih:

  • težave s socialno komunikacijo;pogosto se težko izrazijo na čustveni in socialni ravni (imajo težave z razumevanjem gest, mimike in intonacije glasu, imajo težave z razumevanjem, kdaj se začne in konča pogovor in z izbiro teme pogovora, uporabljajo zapletene besede in besedne zveze, ne da bi vedeli kaj pomenijo, dobesedno razumejo govorjeno in imajo težave z razumevanjem šal, sarkazmov in metafor.
    Osebam z Aspergerjevim sindromom je v veliko pomoč, če uporabljamo kratke stavke – jasne in jedrnate.
  • težave s socialno interakcijo“Imajo težave pri prepoznavanju socialnih namigov in ne vedo,kaj naj naredijo, ko gredo stvari narobe. “
    Veliko ljudi z Aspergerjevim sindromom si želi biti družabnih, vendar pa imajo težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju socialnih odnosov in to pri njih povzroča anksioznost.

Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo težave pri vzpostavljanju in ohranjanju prijateljstva, ne razumejo nenapisanih “socialnih pravil”, ki so za večino nas samoumevna. Na primer, lahko stojijo preblizu drugega človeka ali pa začnejo z neprimerno temo pogovora, se jim zdijo drugi ljudje nepredvidljivi in zmedeni, se izolirajo in zdi se, kot da jih drugi ljudje ne zanimajo; pogosto izgledajo ravnodušni, se obnašajo neprimerno
Težave na področju s socialno interakcijo pomenijo tudi, da imajo ljudje z avtizmom težave pri vzpostavljanju prijateljstva.

  • težave na področju fleksibilnosti mišljenja Ljudje z Aspergerjevim sindromom so lahko zelo domiselni pri uporabi besed. Mnogi med njimi so priznani pisatelji, glasbeniki in umetniki. Vendar pa imajo ljudje z Aspergerjevim sindromom težave s socialno domišljijo in fleksibilnostjo mišljenja, ne znajo si predstavljati alternativnih izidov situacij in težko jim je predvideti, kaj se bo zgodilo “potem”, pri razumevanju in interpretacija misli, občutkov ter dejanj drugih ljudi, imajo omejen izbor aktivnosti, ki se jih lahko domislijo ter jih lahko ponavljajo in togo uporabljajo. Na primer: postavljanje stvari v vrsto, zbiranje predmetov……

Čeprav obstajajo podobnosti z avtizmom, imajo ljudje z Aspergerjevim sindromom manj težav pri govorjenju in so pogosto povprečno ali nadpovprečno inteligentni. Ponavadi nimajo pridružene motnje v duševnem razvoju, vendar pa lahko imajo primanjkljaje na posameznih področjih učenja ter pridružene motnje. Ti primanjkljaji so lahko disleksija, dispraksija, motnja pozornosti in hiperaktivnost, epilepsija.

Druge značilnosti, povezane z Aspergerjevim sindromom

Odvisnost od rutine
Da je svet manj zmeden, si ljudje z Aspergerjevim sindromom naredijo pravila in ustvarijo rutine ter pogostokrat vztrajajo v tem. Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo radi, da je njihov dan urejen po ustaljenih vzorcih.

Posebni interesi

Posamezniki z Aspergerjevim sindromom pogostokrat razvijejo močan, včasih celo obsesiven, interes v hobi. Pri nekaterih ti interesi trajajo vse življenje, pri drugih pa se interesi sčasoma menjajo čisto nepovezano. Na primer, oseba z Aspergerjevim sindromom se lahko popolnoma osredotoči na pridobivanje informacij o vlakih ali računalnikih.  Nekateri postanejo na področjih, ki jih zanimajo, izredno dobri.

S spodbujanjem je te interese in veščine mogoče razviti tako, da se oseba z Aspergerjevim sindromom tudi izobražuje in dela na tem področju.

Senzorna občutljivost

Ljudje z Aspergerjevim sindromom lahko imajo težave s senzorno občutljivostjo. Ta občutljivost se lahko nanaša na eno ali pa na več čutil – vid, zvok, vonj, okus in dotik. Lahko so preobčutljivi ali pa premalo občutljivi na posamezne dražljaje.

Nekateri ljudje z Aspergerjevim sindromom se vrtijo, zibajo ali mahajo z rokami, da vzpodbudijo določene občutke, vzpostavijo ravnotežje ali pa s tem nadzorujejo stres.

Trenutno ne obstaja “zdravilo” za Aspergerjev sindrom. Otroci z Aspergerjevim sindromom odrastejo v odrasle z Aspergerjevim sindromom. Vendar pa z večanjem našega razumevanja in razvojem storitev za osebe z Aspergerjevim sindromom, le-ti imajo več možnosti za razvoj njihovega potenciala.

Pogostokrat so otroci z Aspergerjevim sindromom diagnosticirani kasneje kot otroci z avtizmom in včasih težave niso vidne in diagnoza ni postavljanje, dokler oseba ne odraste. Običajno postavi diagnozo klinični psiholog oziroma psihiater, v primeru pa, ko se diagnoza postavi pri otroku, pediater.

Velikokrat vidijo ljudje v formalni diagnozi nekoristno etiketo; vendar pa lahko diagnoza pomaga posamezniku, družini, prijateljem, sodelavcem, partnerjem  razumeti potrebe in vedenje osebe z Aspergerjevim sindromom in pomaga pri zagotavljanju podpore pri vključitvi v bivanjsko skupnost, iskanju zaposlitve in podobno.

Ko imamo pred seboj osebo z motnjo avtističnega spektra, moramo imet pred seboj misel, da so v prvi vrsti ljudje, kot vsi ostali, osebnosti zase, vendar pa  imajo ovire na področju komunikacije, socialnih stikov…In prav zaradi njihovih razvojnih in vedenjskih specifičnosti, lahko pridobijo pravico do osebne asistence, če so stari od 18 do 65 let in če iz mnenja komisije  izhaja, da osebno asistenco potrebujejo najmanj 30 ur tedensko, saj zaradi nižje funkcionalnosti ostanejo odvisni od pomoči na različnih življenjskih področjih.

Morda vas zanima tudi:

Posted in
Uporabnik

Asistent