Možganska kap
Možganska kap je najpogostejša nevrološka bolezen, ki se ponavadi kaže z odpovedjo ene polovice telesa. Nastane takrat, ko kri ne more dotekati v kateri del možganov. Če možgani ne dobijo dovolj kisika in hranil, ki jih potrebujejo, se možganske celice poškodujejo oz. začenjajo odmirati. Če pride le do poškodbe celic, se te včasih lahko tudi obnovijo. Celic, ki so odmrle, po do sedaj znanih podatkih ni mogoče ponovno oživeti. To pomeni, da je ta del možganov nehal pošiljati informacije v ostale dela telesa, ki kontrolirajo npr. govorjenje, miselnost ali hojo. Ker je glavna značilnost možganske kapi, da nastopi nenadno, kap je torej hipen dogodek, ki spremeni do tedaj zdravega človeka v invalida, ki je v vseh dnevnih aktivnostih odvisen od tuje pomoči. Osebna asistenca igra tukaj pomembno vlogo pri vključevanju v vsakdanje življenje in razbremenitvi svojcev.
Približno 85 odstotkov bolnikov doživi ishemično možgansko kap. Ta je manj smrtonosna in ima praviloma blažje posledice kot hemoragična.
MOŽGANSKI INFARKT (ishemična možganska kap) povzroči zapora ene od možganskih krvnih žil zaradi tromboze (posledica ateroskleroze) ali zaradi embolije (posledica krvnega strdka). Predel možganov, ki ga žila napaja, ni več prekrvljen, dotok kisika in glukoze je tako prekinjen in tkivo odmre.
MOŽGANSKA KRVAVITEV (hemoragična možganska kap) nastopi zaradi razpoka ene od možganskih arterij, ki ima oslabljeno žilno steno zaradi zvišanega krvnega tlaka ali ateroskleroze.»Ko se razpoči žila v možganih, se kri razlije v možgansko tkivo in ga uniči. Hkrati pritiska na okolno tkivo ter tako povzroča značilne nevrološke simptome, odvisne od lokacije krvavitve.
Prehodna pretočna motnja – TIA (Tranzitorna ishemična ataka) Bolje poznana tudi kot mini možganska kap – je kratkotrajno obdobje znakov možganske kapi, ki običajno traja okoli 5 minut. TIA nastane zaradi kratkotrajne motnje v pretočnosti žil, ki pa sama po sebi izzveni.
Dejavniki
K možganski kapi vodijo dejavniki, na katere nimamo vpliva, denimo družinska anamneza, starost in spol.
A na številna tveganja pa vendar lahko vplivamo. Veliko bomo storili že z zdravim načinom življenja, ki vključuje: redno gibanje, zmerno uživanje alkoholnih pijač, nekajenje, izogibanje drogam, skrb za vzdrževanje normalne telesne teže, spremljanje svojega zdravstvenega stanja, čim manj stresa.
Povečano tveganje za pojav možganske kapi namreč pripisujejo zvišanemu krvnemu tlaku, sladkorni bolezni, trepetanju srčnih preddvorov, bolezni karotidnih arterij, zvišanim trigliceridom in ‘slabemu’ holesterolu ter znižanemu ‘dobremu’ holesterolu.
Kako spoznamo bolnika z možgansko kapjo?
Pri večini bolnikov se simptomi razvijejo v nekaj sekundah oziroma minutah. Kako se kažejo, pa je odvisno od tega, katero območje možganov je prizadeto.
S preprostim testom lahko tudi laik brez težav vsaj pomisli, da se srečuje s človekom, ki je doživel možgansko kap. Sledimo naslednjim korakom: (GROM)
GOVOR– Bolniku rečemo preprost stavek, npr. “Danes je lep dan.” in ga prosimo, naj ga ponovi. Zdrav človek ga bo brez težav ponovil, medtem ko si ga bo bolnik z akutno možgansko kapjo s težavo zapomnil, še težje pa ga bo ponovil oziroma ga sploh ne bo mogel pravilno ponoviti.
ROKE– Bolnika prosimo, naj iztegne obe roki v višini ramen. Zdrav človek ju brez težav obdrži v tem položaju tudi dlje časa, medtem ko bolniku z akutno možgansko kapjo ena roka takoj omahne.
OBRAZ– Bolnika prosimo, naj se nam na široko nasmeji. Pri zdravem človeku so ustnice simetrične, bolnik z akutno možgansko kapjo pa ima eno stran povešeno.
MUDI SE– Če opazite te znake pri svojcu ali kom drugem, ne oklevajte, ampakTAKOJpokličite112
A to so le osnovni simptomi, saj ima možganska kap še druge obraze:
- Pogoste so motnje zavesti, zmedenost in slaba orientacija.
- Močno so lahko motene višje živčne funkcije: govor je nerazločen, nejasen ali nesmiseln (ali vse našteto), pisanje, branje in računanje je oteženo ali nemogoče.
- Pojavijo se motnje požiranja in občutkov po eni strani telesa ter motnje vida, denimo zoženje vidnega polja ali pojav dvojne slike.
- Oslabljena je lahko celotna polovica telesa, motena pa sta lahko tudi koordinacija in ravnotežje.
Zakaj ne čakati?
Zato, ker po kapi vsako minuto odmre dva milijona nevronov.
Zato, ker hitro ukrepanje – takojšen klic na 112, prevoz v bolnišnico in hiter začetek zdravljenja – lahko prepreči nastanek nepopravljivih posledic kapi.
Zato, ker vse, kar se zgodi po štirih urah in pol od pojava prvih simptomov pa okvara možganov postane nepopravljiva.
Reševalci bodo zato po klicu na 112 sum obravnavali kot urgentno stanje. Dokler ne pridejo:
- Bodite ves čas ob bolniku in ga opazujte.
- Zapišite si čas nastopa simptomov možganske kapi, saj je poznavanje tega bistveno pri odločanju o možnostih zdravljenja.
- Poležite ga na čim bolj udobno podlago.
- Ob zoženi zavesti naj leži v stabilnem bočnem položaju, posebno ob slabosti in bruhanju.
- Uživanje aspirina ob sumu na možgansko kap je napačno in lahko škodljivo!
- V redkih primerih je potrebno tudi oživljanje: sprostite dihalne poti, po potrebi izvajajte umetno dihanje in zunanjo masažo srca.
Če sumite, da je oseba imela napad možganske kapi, ona pa pravi, da se sedaj počuti normalno, so tukaj 4 enostavni poskusi, kako preveriti, ali ima oseba znake možganske kapi.
- Prosite osebo, naj se nasmeje.
- Prosite osebo, naj pove povsem preprost stavek, npr. »Danes je deževno vreme«.
- Prosite osebo, naj dvigne roke nad glavo.
- Prosite osebo, naj vam pokaže jezik. Če jezik stoji ali visi nepravilno, je to znak možganske kapi.
Če oseba katere od teh kretenj ne more narediti, je to znak možganske kapi.
Rehabilitacija po možganski kapi
Okrevanje po možganski kapi je dolgotrajno. Najhitreje poteka v prvih mesecih, vendar lahko traja celo nekaj let. Odvisno je predvsem od mesta in velikosti možganske okvare. Novejše raziskave dokazujejo, da imajo možgani sposobnost spreminjanja in se lahko spremenijo tudi možganske poti, kar imenujejo nevroplastičnost. To je dolgotrajen proces, ki je pri vsakem posamezniku drugačen. Na funkcionalno okrevanje vplivajo tudi bolnikova motivacija, sposobnost učenja, podpora družine ter kakovost in intenzivnost rehabilitacijske obravnave. Ob odpustu iz bolnišnice zdravnik specialist priporoči, kakšno obliko zdravljenja ali rehabilitacije bolnik potrebuje. Z dobro načrtovano rehabilitacijo si prizadevamo izboljšati ali nadomestiti sposobnosti, ki so jih bolniki zaradi možganske kapi izgubili. Bolnikom želijo omogočiti življenje, ki bo čimbolj podobno tistemu, ki so ga živeli pred boleznijo. Tudi pri težjih nevroloških okvarah je možno izboljšati bolnikovo funkcioniranje z različnimi nadomestnimi tehnikami, opremo z medicinskimi pripomočki in prilagajanjem okolja
Celovita rehabilitacijska obravnava
V program celovite obravnave v rehabilitacijski ustanovi naj bi bili vključeni bolniki, ki imajo znatne nevrološke izpade ali prizadetosti na vsaj dveh različnih področjih funkcioniranja npr. pri gibanju, opravljanju osnovnih dnevnih aktivnosti, sporazumevanju, požiranju, spoznavnih sposobnostih itd. Hkrati mora biti njihovo zdravstveno stanje stabilno, imeti morajo zadovoljive sposobnosti za učenje, zadovoljive sposobnosti za sporazumevanje pri terapiji in biti fizično sposobni za sodelovanje v aktivnih programih vsaj 3 ure. Programi celovite obravnave v rehabilitacijski ustanovi so individualno prilagojeni bolniku. Zaradi različnih možnih posledic možganske kapi je celovita rehabilitacijska obravnava večplastna in zahteva timsko sodelovanje različnih strokovnjakov: zdravnika specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine, medicinske sestre, fizioterapevta, delovnega terapevta, logopeda, psihologa, socialnega delavca in inženirja ortopedske tehnike. Načrtovanje rehabilitacije poteka v tesnem sodelovanju z bolnikom in njegovo družino. Po potrebi se vključijo zdravniki specialisti drugih strok, zlasti nevrologi, internisti, psihiatri, ortopedi in urologi. Bolnišnična oblika rehabilitacijske obravnave je običajno bolj intenzivna in raznovrstna kot druge oblike, kar od bolnika terja večji fizični in miselni napor, je pa tudi bolj učinkovita
Osebe po možganski kapi na primer težko hodijo, ne morejo uporabljati roke, težko govorijo, lahko pa se spremenijo tudi osebnostno, izgubijo spomin, razvijejo depresijo, veliko bolnikov ne more več voziti avta, ne morejo več delati…, Zato je prav njim namenjena osebna asistenca, ki jim pripomore, da se po svojih zmožnostih, vrnejo v kakovostno življenje in da je življenje čim bolj podobno tistemu, ki so ga živeli pred boleznijo.