Pogovarjali smo se s strokovno vodjo in jo vprašali, po čem se delo osebnega asistenta razlikuje od ostalih poklicev. Vodja nam je podrobneje razložila, kaj osebni asistenti doživljajo in kaj je tisto, kar jim je pri delu najbolj všeč. Govorili smo tudi z osebnim asistentom Matjažem, ki opravlja delo osebnega asistenta pri družini s fantom z motnjo avtističnega spektra. Delo osebnega asistenta se na prvi pogled zdi zahtevno, a je sila enostavno – temelji na človeških stikih, ki so temeljni dejavnik človekovega zadovoljstva. V njem še posebej uživajo tisti posamezniki, ki jim je pomembno pomagati sočloveku in uživajo v nudenju pomoči in podpore.

Kaj vse zajema delo osebnega asistenta?

Delo osebnega asistenta zajema nudenje pomoči posamezniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki ga lahko ovirajo pri učinkovitem sodelovanju in udejstvovanju v družbi. Storitve osebne asistence so opredeljene v Zakonu o osebni asistenci in jih lahko razdelimo v pet večjih skupin. V prvo skupino sodijo storitve, namenjene osebni pomoči uporabnika, to so na primer pomoč pri oblačenju in slačenju, pri hranjenju in pitju, pomoč pri gibanju, posedanju, premeščanju, pomoč pri uporabi ortopedskih pripomočkov, pri vzdrževanju osebne higiene in podobno. Potem so tukaj storitve, namenjene pomoči v gospodinjstvu in pri drugih dnevnih opravilih. To so na primeri pospravljanje in kuhanje, pomoč pri vzdrževanju hišnih prostorov, pri urejanju osebne dokumentacije, pri oskrbi hišnih ljubljenčkov, pri vsakodnevnih nakupih in podobno. V naslednjo skupino sodijo storitve, ki so vezane na spremstvo; zajemajo pa vodenje in pomoč pri orientaciji v prostoru, vožnjo avtomobila, spremstvo pri vključevanju v športne in kulturne aktivnosti in podobno. Zadnji dve skupini pa zajemata pomoč na delovnem mestu oziroma v izobraževalnem procesu ter pomoč pri komunikaciji.

Delo osebnega asistenta se razlikuje od osebe do osebe, odvisno od potreb uporabnika. Največkrat uporabnik potrebuje pomoč pri gospodinjskih opravilih, osebni negi, pri spremstvih in pri komunikaciji. Delo osebnega asistenta je tako raznoliko in hkrati pa zanj ne potrebujemo predhodnega znanja in delovnih izkušenj. Osebnemu asistentu poleg zanimivih nalog, ki dajo poudarek predvsem na interakciji osebni asistent-uporabnik, nudi ogromno priložnosti za nadaljnji razvoj in napredek tako na službenem področju kot tudi na osebnem področju.

»Delo osebnega asistenta osrečuje.«

Vodjo smo povprašali, po čem se delo osebnega asistenta razlikuje od ostalih delovnih mest in kakšni ljudje se ponavadi najdejo v takšnih vlogah. Povedala nam je, da mora biti osebni asistent prilagodljiv, empatičen in veder – pretirano pesimističen človek bi imel slab vpliv na uporabnika:

»Osebni asistent je človek, ki uživa v skrbi za dom, pa naj bo to njegov dom ali dom uporabnika. To je človek, ki so mu odnosi pomembni in je sposoben močne empatije. Empatija je zmožnost sočustvovanja, brez, da bi se poistovetili z osebo, s katero sočustvujemo. Prav zato pa je včasih delo osebnega asistenta tudi stresno, saj mora jasno ohranjati ločnico med sabo in uporabnikom. Razumeti mora, da ne more prevzeti uporabnikovih skrbi in da je njegova naloga, da ga podpre in mu pomaga pri vseh tistih aktivnostih, ki uporabniku omogočajo nemoteno delovanje v družbi.

Prav zaradi sočutne narave dela pa lahko osebni asistent občuti veliko mero osebnega zadovoljstva. V tem delu še posebej uživajo tisti posamezniki, ki uživajo v pomoči sočloveku. Kaj je lepšega kot pomagati človeku pri osnovnih aktivnostih, ki jih ljudje brez telesnih ali duševnih omejitev zlahka opravljamo. Ker uporabnik teh aktivnosti ne zmore sam opravljati, občuti hvaležnost. Pogosto so osebnemu asistentu hvaležni tudi svojci uporabnika, saj močno olajša njihovo delo. Osebni asistent ob tem občuti zadovoljstvo, saj delo osmišlja njegovo življenje.«

»Zjutraj se zbudim z nasmeškom in se z veseljem odpravim v službo.«

Govorili pa smo tudi z osebnim asistentom Matjažem, ki je o svojem delu povedal, da mu je bilo sprva nekoliko težko, saj se je moral prilagoditi uporabnikovem urniku in urniku njegove družine. Prav tako se je moral navaditi, da so navade uporabnika drugačne od njegovih lastnih. »Vendar pa mi je bilo sčasoma vse lažje. Z uporabnikom sva podobnih let in sva se kar hitro ujela. Že po enem mesecu sem se pričel dela veseliti, pogosto sem uporabnika spremljal tudi na počitnicah in na drugih izletih. Včasih sem celo dobil občutek, da sem plačan za to, da uživam in ne za to, da delam. Pa čeprav sem seveda tudi delal. Lahko rečem, da še nobena služba do sedaj ni bila tako zadovoljujoča, še nikoli nisem občutil toliko hvaležnosti, da lahko počnem to, kar počnem. Ker sem po naravi manj družabne narave, me je sprva skrbelo, kako bo. A kmalu sem ugotovil, da je to še dodatna prednost, saj lažje spremljam uporabnika in se mu bolj posvetim. Namesto, da bi delal v hrupnem delovnem okolju z veliko ljudmi, pomagam enemu človeku pri različnih opravilih. Odlično se razumeva. Nisem si mislil, da je mogoče, da se svoje službe veseliš. Zjutraj se zbudim z nasmeškom in se z veseljem odpravim v službo. To je delo, ki sem ga vedno iskal.