Poškodba glave
Največji delež poškodb glave nastane kot posledica prometnih nesreč, vendar niso nič manj težke tiste, do katerih pride pri športu, delu ali telesnem nasilju. Poškodbe niso vselej enako težke in nimajo vedno enakega končnega izida, vendar je treba prav vsako, navidez še tako neznatno in nepomembno poškodbo jemati resno. Celo povsem nedolžen udarec z glavo ob rob težke mize lahko povzroči težave, ki človeka spremljajo bodisi nekaj dni bodisi več tednov ali mesecev, včasih celo dlje in je zato potrebna pomoč družinskih članov ali osebnih asistentov.
Vrste poškodb glave
Poškodbe glave delimo glede na ohranjenost zunanje možganske ovojnice na odprte in zaprte ter glede na resnost na lažje, zmerne, hude in zelo hude.
- Lažje poškodbe: Običajno posledica padcev ali manjših udarcev. Nezavest je bodisi odsotna bodisi kratkotrajna (manj kot 15 minut). Simptomi vključujejo glavobol, slabost, negotovo ravnotežje, težave s koncentracijo, utrujenost, razdražljivost ter občutljivost na svetlobo in hrup.
- Zmerne poškodbe: Izguba zavesti traja od 15 minut do šest ur, potravmatska amnezija pa do 24 ur. Pogosti simptomi so slabost, glavobol, vrtoglavica, težave z ravnotežjem, koncentracijo, spominom ter povečana razdražljivost in tesnoba.
- Hude poškodbe: Koma traja več kot šest ur, potravmatska amnezija pa več kot 24 ur. Posledice so lahko obsežne in vplivajo na številne telesne ter duševne funkcije.
- Zelo hude poškodbe: Nezavest traja 48 ur ali več, potravmatska amnezija pa teden dni ali več. Posledice so pogosto trajne in zahtevajo obsežno rehabilitacijo.
Simptomi po poškodbi glave
Pogosti simptomi vključujejo glavobol, omotico, slabost, težave z ravnotežjem, zmedenost, motnje spomina, občutljivost na svetlobo in hrup ter spremembe v vedenju, kot so razdražljivost, zaskrbljenost ali tesnoba. V nekaterih primerih se lahko pojavijo tudi težave z govorom, vidom, sluhom ali drugimi čutili.
Rehabilitacija po poškodbi glave
Rehabilitacija je ključna za obnovo funkcij po poškodbi glave. Začne se takoj po stabilizaciji vitalnih funkcij in vključuje multidisciplinarni pristop, kjer sodelujejo zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti, klinični psihologi, delovni terapevti, logopedi in socialni delavci. Cilj rehabilitacije je doseči čim večjo samostojnost in kakovost življenja poškodovanca.
Vse se spremeni
Osebam, ki utrpijo hudo poškodbo možganov, se v trenutku nesreče sesuje svet, ki ga nato po koščkih sestavljajo dolge mesece, celo leta, nekaterim pa ga nikoli več ne uspe zlepiti nazaj. Pomembno je da v tem primeru ne odlašamo z iskanjem pomoči in čimprej sprejmemo dejstvo, da bodo posledice ostale trajne. Tako za osebo s poškodbo glave kot tudi za bližnje je včasih resnico težko sprejeti. Na začetku bližnji pogosto nase prevzamejo preveliko breme, kasneje pa ugotovijo, da tako več ne bo šlo naprej in pričnejo z iskanjem pomoči. Ena izmed možnost je tudi koriščenje pravice do osebne asistence. Postopek si lahko ogledate TUKAJ.
Sodelovanje družine
Ko bolnik biva v ustanovi za rehabilitacijo, je zelo pomembno, da se v proces rehabilitacijskih postopkov vključi tudi njegova družina. Za bolnikovo nadaljnje življenje je pomembno, da se zavedajo, kako nujna bo njihova vsakodnevna pomoč tudi po vrnitvi domov. Svojci morajo dobiti natančne informacije – ne le o tem, kako naj s programom rehabilitacije nadaljujejo doma, ampak se morajo zlasti natančno poučiti o skritih in nevidnih pasteh duševnih sprememb, ki so posledica nezgodnih poškodb možganov. Ko svojci vidijo, da so bolnikove vitalne funkcije stabilne, da ni več vidnih poškodb in da se lahko z bolnikom dokaj smiselno pogovarjajo, običajno olajšano vzkliknejo, češ, saj je zdrav/a, zdaj bo pa spet vse po starem. Vendar je to velika zmota, saj so psihične posledice, nevidne in neizmerljive in rušilno moč pokažejo šele tedaj, ko je bolnik spet doma.
Posledice nezgodne možganske poškodbe posredno prizadenejo tudi življenje svojcev in spremenijo družino. Nove razmere so pogosto zelo obremenilne za družino, zato tudi oni potrebujejo podporo in pomoč.
“Srečnež” se vrača v življenje
Kdor preživi nesrečo, v kateri utrpi hudo poškodbo možganov, v očeh okolice velja za velikega srečneža. Prišel je iz bolnišnice, navzven je skoraj tak, kot je bil pred nesrečo, zato ljudje praviloma pričakujejo, da se bo tako tudi vedel. Ljudje, ki obdajajo bolnika, namreč večinoma ne razumejo, da ima poškodovanec kljub nespremenjeni zunanjosti vrsto psihičnih težav, seveda očem nevidnih. Močno je motena njegova zaznava, spomin je luknjičav, razpoloženje se spreminja in niha. Iz tira ga lahko vržejo povsem nepomembne in drobne stvari, ki ga pred nesrečo nikoli niso, zdaj pa se nanje odziva burno in eksplozivno. Na njegovo odzivanje pomembno vplivajo prav zunanje okoliščine: (ne)prijaznost okolice, preobremenjenost, utrujenost, časovni pritisk ..
Cilj rehabilitacije je, da bi poškodovanca usposobili do najvišje možne stopnje telesne, duševne in družbene prilagoditve. Sem seveda spada tudi usposabljanje za življenje, ki bi bilo karseda podobno tistemu pred nesrečo. Vendar je to pogosto večja ovira, kot se zdi na prvi pogled. Četudi se človek po nezgodni poškodbi možganov vrne na delovno mesto se pogosto pojavijo nepremostljive težave. Motnje koncentracije, dojemanja in zaznavanja, pozabljivost, težave pri sporazumevanju, motnje branja, pisanja in računanja, utrudljivost, zmedenost, motnje pri načrtovanju in organizaciji … so neprijetna popotnica na delovnem mestu .
Zato se odločilna bitka, bitka za vračanje v življenje in vnovično osvajanje razuma, začne takrat, ko okolica meni, da je že dobljena, ko je človek čudežno preživel nesrečo in je zanje torej – srečnež. Žal o tej bitki, ki je očem nevidna, okolica ne ve ničesar, saj se vse preveč pogosto niti ne potrudi, da bi izvedela zanjo. Po poškodbi se ljudje običajno spominjajo, kako so živeli pred nesrečo, vendar so njihove sposobnosti zdaj drugačne. Zato je, po poškodbi najteže prilagoditi življenjski slog novim, slabšim sposobnostim. Tudi zato je po poškodbi možganov trajna vrnitev na staro delovno mesto pogosto vprašljiva, v vsakem primeru pa vsaj zelo težka. Za mnoge poškodovance bi bilo idealno, če bi se lahko postopoma vključevali in imeli pri tem pomoč osebnega asistenta.
Morda vas zanima tudi:
