Največji delež poškodb glave nastane kot posledica prometnih nesreč, vendar niso nič manj težke tiste, do katerih pride pri športu, delu ali telesnem nasilju. Poškodbe niso vselej enako težke in nimajo vedno enakega končnega izida, vendar je treba prav vsako, navidez še tako neznatno in nepomembno poškodbo jemati resno. Celo povsem nedolžen udarec z glavo ob rob težke mize lahko povzroči težave, ki človeka spremljajo bodisi nekaj dni bodisi več tednov ali mesecev, včasih celo dlje in je zato potrebna pomoč družinskih članov ali osebnih asistentov.

Kadar govorimo o poškodbah glave v širšem smislu, gre za prizadetost kože in lasišča, lobanjskih kosti ali možganov, včasih pa tudi za poškodbo več delov glave hkrati.

Glede na:

ohranjenost zunanje možganske ovojnice jih delimo na odprte in zaprte, glede na
resnost poškodbe pa na lažje in hujše.

Pri zaprtih poškodbah glave, npr. pri padcu ali udarcu s topim predmetom po glavi, ne pride do pretrganja trde možganske ovojnice, lahko pa je prisotna jasna poškodba kože in kosti lobanjskega svoda. Odprte poškodbe so večkrat posledica visoko energijske poškodbe, npr. prometne nesreče ali strelnega orožja in so vedno združene s poškodbo kože in kosti.

Poškodbe glave niso vse enako težke in nimajo enakih posledic. Razlikujemo med lahkimi, zmernimi, hudimi in zelo hudimi poškodbami glave. Najtežje posledice imajo poškodbe, ki povzročijo trajno vegetativno stanje.

– Lažjih poškodb je približno 75 odstotkov in so največkrat posledice padcev ali blažjih udarcev. Bolniki največkrat ne izgubijo zavesti oziroma je nezavest krajša od petnajst minut. Nevrološki pregled praviloma pokaže rezultate v mejah normale. Med posledice lažje poškodbe uvrščamo slabost, glavobole, negotovo ravnotežje, spominske težave, slabšo zbranost, utrujenost, razdražljivost, slabo prenašanje svetlobe in hrupa.
– zmerni poškodbi glave govorimo, če izguba zavesti traja od petnajst minut do šest ur, potravmatska amnezija oziroma izguba spomina pa do štiriindvajset ur. Po poškodbi bolnika običajno zadržijo v bolnišnici na opazovanju. Posledice so zelo podobne kot po lažjih poškodbah: vrtoglavica, slabost, negotovo ravnotežje, slabša zbranost in spomin, bolnik s težavo razmišlja, poišče ustrezne besede, težko načrtuje. Prisotni so tudi razdražljivost, zaskrbljenost in tesnoba. Simptomi lahko trajajo več tednov ali celo mesecev.
– hudih poškodbah glave govorimo, kadar poškodbi sledi koma, ki traja več kot šest ur, ali potravmatska amnezija, ki traja več kot štiriindvajset ur. Poškodovanci največkrat ostanejo v bolnišnici in gredo skozi rehabilitacijski program. Še težje so zelo hude poškodbe glave, pri katerih nezavest traja oseminštirideset ur ali več ali pa je bila potravmatska amnezija prisotna teden dni ali več. Posledice tovrstnih poškodb imajo pogosto velike razsežnosti in posežejo na vsa področja bolnikovega življenja.

Včasih, k sreči redko, človek utrpi tako hudo poškodbo glave, da ostane v komi mesece ali celo leta. Čeprav diha sam, ima lahko ohranjen ritem spanja in budnosti ter ga je možno prehranjevati, ne komunicira z okolico in se ne odziva. Če takšno stanje traja vsaj tri leta in kljub vsem poskusom rehabilitacije ni napredka, govorimo o trajnem vegetativnem stanju.

Vse se spremeni

Osebam, ki utrpijo hudo poškodbo možganov, se v trenutku nesreče sesuje svet, ki ga nato po koščkih sestavljajo dolge mesece, celo leta, nekaterim pa ga nikoli več ne uspe zlepiti nazaj. Pomembno je da v tem primeru ne odlašamo z iskanjem pomoči in čimprej sprejmemo dejstvo, da bodo posledice ostale trajne. Tako za osebo s poškodbo glave kot tudi za bližnje je včasih resnico težko sprejeti. Na začetku bližnji pogosto nase prevzamejo preveliko breme, kasneje pa ugotovijo, da tako več ne bo šlo naprej in pričnejo z iskanjem pomoči. Ena izmed možnost je tudi koriščenje pravice do osebne asistence. Postopek si lahko ogledate TUKAJ.

Prvotna zmedenost

Številne možganske poškodbe v prvem obdobju spremlja krajša ali daljša in poglobljena nezavest. Prebujanje iz kome praviloma poteka v obliki številnih prehodov med zavestnim, budnim stanjem ter zmedenostjo in odmaknjenostjo. Običajno si prehod iz kome predstavljamo kot zbujanje, vendar ni povsem tako. Za bolnika je to pogosto neprijetno in grozljivo obdobje. Tudi ko se zdrav človek prebudi iz spanja, potrebuje nekaj časa, da se zbistri, po komi pa obdobje zmedenosti traja veliko dlje. Poleg tega komi sledi tako imenovana potravmatska amnezija oziroma izguba spomina. To je čas, ko je bolnik povsem neorientiran, nima občutka za čas, prostor in okolico, njegova čutila pa se slabše odzivajo ali mu pošiljajo napačna sporočila. Po navadi se ne spominja nesreče in ne ve, zakaj je pravzaprav v bolnišnici. V tem obdobju je komunikacija z bolnikom zelo otežena. Četudi se pogovarja s svojci in osebjem, se pogosto že čez čas sploh ne spomni, da so bili pri njem. V tem času lahko pride tudi do vedenjskih sprememb. Bolnik postane nemiren, vznemirjen, brez zavor, zato se neredko vede povsem drugače, kot se je pred poškodbo: lahko kriči in preklinja, zmerja in žali okolico.

Trnova pot rehabilitacije

Ko se osnovne življenjske funkcije stabilizirajo in je tveganje za nastanek zapletov zelo zmanjšano, se začne dolga pot k izboljšanju. H kakšnemu – popolnemu ali delnemu – je odvisno od številnih dejavnikov. Možganske funkcije se postopoma obnavljajo, najhitreje in najočitneje v prvih mesecih po poškodbi, pozneje pa se ta proces znatno upočasni, čeprav se nikdar ne ustavi. Okrevanje je lahko zelo dolgotrajno. Možganske funkcije se pri vsakem bolniku obnavljajo v drugačnem zaporedju, celo pri bolnikih z enakimi poškodbami ta proces ne poteka enako. Nekatere posledice so lahko tudi trajne. Rehabilitacija se začne skoraj takoj po poškodbi. Gre za skrbno ciljno načrtovan proces, v katerem sodeluje skupina strokovnjakov. Sprva v procesu sodelujejo predvsem zdravniki, medicinske sestre in fizioterapevti. Slednji z razgibavanjem mišic in sklepov z usmerjenimi dražljaji prebujajo čute ter preprečujejo zakrčenost, preležanine, izgubo mišične moči in spastičnost. Pozneje, ko se bolnik prebudi iz kome, imajo pomembno vlogo klinični psiholog, ki pomaga pri natančnejšem ocenjevanju duševnih funkcij in oblikovanju primernih programov za spodbujanje okrevanja, delovni terapevt, ki bolnika pomaga usposobiti za samostojno skrb zase v vsakdanjem življenju (oblačenje, umivanje, kuhanje, nakup posebne opreme in pripomočkov), logoped in socialni delavec.

Sodelovanje družine

Ko bolnik biva v ustanovi za rehabilitacijo, je zelo pomembno, da se v proces rehabilitacijskih postopkov vključi tudi njegova družina. Za bolnikovo nadaljnje življenje je pomembno, da se zavedajo, kako nujna bo njihova vsakodnevna pomoč tudi po vrnitvi domov. Svojci morajo dobiti natančne informacije – ne le o tem, kako naj s programom rehabilitacije nadaljujejo doma, ampak se morajo zlasti natančno poučiti o skritih in nevidnih pasteh duševnih sprememb, ki so posledica nezgodnih poškodb možganov. Ko svojci vidijo, da so bolnikove vitalne funkcije stabilne, da ni več vidnih poškodb in da se lahko z bolnikom dokaj smiselno pogovarjajo, običajno olajšano vzkliknejo, češ, saj je zdrav/a, zdaj bo pa spet vse po starem. Vendar je to velika zmota, saj so psihične posledice, nevidne in neizmerljive in rušilno moč pokažejo šele tedaj, ko je bolnik spet doma.
Posledice nezgodne možganske poškodbe posredno prizadenejo tudi življenje svojcev in spremenijo družino. Nove razmere so pogosto zelo obremenilne za družino, zato tudi oni potrebujejo podporo in pomoč.

“Srečnež” se vrača v življenje

Kdor preživi nesrečo, v kateri utrpi hudo poškodbo možganov, v očeh okolice velja za velikega srečneža. Prišel je iz bolnišnice, navzven je skoraj tak, kot je bil pred nesrečo, zato ljudje praviloma pričakujejo, da se bo tako tudi vedel. Ljudje, ki obdajajo bolnika, namreč večinoma ne razumejo, da ima poškodovanec kljub nespremenjeni zunanjosti vrsto psihičnih težav, seveda očem nevidnih. Močno je motena njegova zaznava, spomin je luknjičav, razpoloženje se spreminja in niha. Iz tira ga lahko vržejo povsem nepomembne in drobne stvari, ki ga pred nesrečo nikoli niso, zdaj pa se nanje odziva burno in eksplozivno. Na njegovo odzivanje pomembno vplivajo prav zunanje okoliščine: (ne)prijaznost okolice, preobremenjenost, utrujenost, časovni pritisk ..

Cilj rehabilitacije je, da bi poškodovanca usposobili do najvišje možne stopnje telesne, duševne in družbene prilagoditve. Sem seveda spada tudi usposabljanje za življenje, ki bi bilo karseda podobno tistemu pred nesrečo. Vendar je to pogosto večja ovira, kot se zdi na prvi pogled. Četudi se človek po nezgodni poškodbi možganov vrne na delovno mesto se pogosto pojavijo nepremostljive težave. Motnje koncentracije, dojemanja in zaznavanja, pozabljivost, težave pri sporazumevanju, motnje branja, pisanja in računanja, utrudljivost, zmedenost, motnje pri načrtovanju in organizaciji … so neprijetna popotnica na delovnem mestu .

Zato se odločilna bitka, bitka za vračanje v življenje in vnovično osvajanje razuma, začne takrat, ko okolica meni, da je že dobljena, ko je človek čudežno preživel nesrečo in je zanje torej – srečnež. Žal o tej bitki, ki je očem nevidna, okolica ne ve ničesar, saj se vse preveč pogosto niti ne potrudi, da bi izvedela zanjo. Po poškodbi se ljudje običajno spominjajo, kako so živeli pred nesrečo, vendar so njihove sposobnosti zdaj drugačne. Zato je, po poškodbi najteže prilagoditi življenjski slog novim, slabšim sposobnostim. Tudi zato je po poškodbi možganov trajna vrnitev na staro delovno mesto pogosto vprašljiva, v vsakem primeru pa vsaj zelo težka. Za mnoge poškodovance bi bilo idealno, če bi se lahko postopoma vključevali in imeli pri tem pomoč osebnega asistenta.

Morda vas zanima tudi: