Sladkorna bolezen tipa I
Sladkorna bolezen tipa 1 v resnici ni tako preprosta kot se morda sliši na prvo žogo. Sladkorno bolezen tipa 1 so včasih imenovali od inzulina odvisna ali juvenilna sladkorna bolezen. Po navadi se pojavi pri otrocih ali mlajših odraslih, lahko pa tudi v katerikoli starosti. Sladkorno bolezen tipa 1 ima približno od 5 do 10 % vseh ljudi s sladkorno boleznijo. Pri sladkorni bolezni tipa 1 telo ne tvori več inzulina. Laično povedano – trebušna slinavka je odpovedala. Inzulin je potreben za prehod sladkorja iz zaužite hrane v notranjost celic, da ga lahko uporabijo za energijo. Če inzulina ni, se sladkor kopiči v krvi.
Tisti, ki trpijo za sladkorno bolezen tipa 1, morajo za uravnavanje krvnega sladkorja uporabljati insulin. Upoštevati moramo zdravo prehrano in skrb za redno telesno dejavnost. Meritve krvnega sladkorja jim dajejo podatke, ki jih potrebujejo za samokontrolo, prilagajanje terapije in ohranitev zdravja. Zelo pomembno je štetje ogljikovih hidratov, kajti na podlagi tega si posameznik preračuna odmerek inzulina za pokrivanje obroka. Za vsak obrok, ki ga posameznik zaužije je potrebno vse sestavine posebej stehtati in preračunati koliko gramov ogljikovih hidratov bo zaužil.
Napredek tehnologije
V današnjem svetu je vseeno obvladovanje sladkorne bolezni bistveno lažje, kot je bilo pred nekaj desetletji. Danes imamo na voljo mehanske injektorje za vbrizgavanje inzulina, inzulinsko črpalko, bolj natančne merilnike glukoze v krvi, aparat za zaznavanje ketonov v urinu in senzor za merjenje glukoze v podkožju. Pa vendar kljub vsemu temu imajo posamezniki lahko težave s hipoglikemijo ali hiperglikemijo. Hipoglikemija je padec sladkorja v krvi – lahko privede tudi do nezavestne hipe, epileptičnega napada ali celo kome, katera bi bila usodna. Prav tako je previsok sladkor zelo nevaren, hiperglikemija, katera vodi do zastrupitve krvi že v nekaj urah – takrat pride do ketoacidoze. V tem stanju posameznik izgubi motoriko, konstantno bruha, je pretirano je žejen, pretirano odvaja vodo. Ampak je vseeno lažje za posameznika se spopasti z visokim sladkorjem – hiperglikemijo, kot z nizkim – hipoglikemijo, kar ob napadu potrebuje pomoč druge osebe, lahko so to starši, partner, brat ali pa osebni asistent. Težave s hipoglikemijo se pojavijo pri posameznikih kateri ne zaznajo padca sladkorja – v tem primeru tudi internist diabetolog predpiše uporabo senzorja, kateri posamezniku meri glukozo vsakih 5 min v podkožju.
Tehnologija je zelo napredovala v tej smeri, ni pa še toliko visoko, da bi zaznala hitre padce sladkorja. Lahko se zgodi, da ima posameznike že nizek sladkor, dobi napad, čez 20 min pa šele senzor opozori na padec sladkorja. Vseeno pa se vrednosti iz senzorja in merilnika glukoze razlikujeta. Če posameznik dobi napad je potrebno da se mu izmeri sladkor, vbrizga injekcijo, ki vsebuje glukozo, se ga postaviti na bok, potrebno je umakniti ostre predmete, da ne pride do dodatnih poškodb in ga opazovati. Po napadu specialisti priporočajo vsaj tri dni mirovanja oziroma počivanja, ker je veliko možnosti, da se v nasprotnem primeru napad ponovi. To je pravilo, ki bi se ga morali držati vsi sladkorni bolniki tipa 1. V kolikor pa da se zgodi, da posameznik ne reagira na glukozo v nekaj minutah je potrebno poklicati reševalce. Bolnišnično zdravljenje po napadu običajno traja od 7 do 10 dni. Bolnik po napadu je utrujen, težko se zbere, težko razmišlja, prisoten je glavobol, lahko ima težave z govorjenjem in ravnotežjem.
Kaj vpliva na sladkorno bolezen?
Dokazano pa je tudi, da na dvige in padce sladkorja znatno vpliva življenjski slog in stres. Zato se priporoča, da se posamezniki, ki trpijo za sladkorno boleznijo čim bolj izogibajo stresu in imajo kar se da čim bolj zdrav in umirjen življenjski slog.
Posledice sladkorne bolezni
Pri sladkorni bolezni pride tudi to zelo hudi posledic; najhujša posledica je zagotovo amputacije uda. Zelo huda posledica je tudi odpoved ledvic, diabetična nefropatija, ki postopoma vodi v končno ledvično odpoved in potrebo po nadomestnem zdravljenju z umetno ledvico ali dializo. Eden hujših zapletov pri sladkorni bolezni je tudi slepota kot posledica okvare vida zaradi diabetične retinopatije. Ko je vid enkrat izgubljen, se ga ne da več povrniti, zato je še toliko bolj pomembna preventiva, predvsem pa stalna skrb za dobro urejenost sladkorne bolezni in spremljanje stanja očesnega ozadja pri oftalmologu oziroma v ambulanti za presejanje diabetične retinopatije. Pozni zaplet sladkorne bolezni je tudi srčna ali možganska kap, ki je pri diabetikih veliko pogostejša. Pogosti spremljevalec sladkorne bolezni pa sta tudi depresija in nespečnost, ki zahtevata dodatno psihoterapevtsko obravnavo ali morda tudi predpis ustreznih zdravil.
Strokovne organizacije danes sladkorno bolezen poimenujejo tudi »tihi ubijalec«.
Svetovni dan sladkorne bolezni je 14. novembra.
Več informacij o osebni asistenci si preberite na strani o osebni asistenci
Postopek oddaje vloge je dosegljiv na Pridobitev pravice do OA
Preberite si še:
