Slepota ali slabovidnost oziroma okvara vidne funkcije je senzorna motnja, ki se, odvisno od vrste in stopnje okvare, odraža v različni meri kot komunikacijska in gibalna oviranost. Osebna asistenca slepim in slabovidnim osebam omogoča zadovoljiti potrebo po samostojnosti, neodvisnosti, varnosti in osebnem dostojanstvu, saj omogoča aktivnejše bivanje v domačem okolju in večjo socialno vključenost.

---

Slepi ali slabovidni imajo lahko:

• zmanjšano ostrino vida,
• zoženo vidno polje ali
• okvaro vidne funkcije.

Za poznavanje individualnih posebnosti je dobro vedeti, da poleg medicinske opredelitve slepote in slabovidnosti, ki je formalna in opredeljuje specifično stanje vida, lahko s praktičnega vidika ta pojem definiramo glede na to, koliko pomoči pri vsakodnevnem življenju posameznik potrebuje in ali je odvisen od tuje pomoči. S tega vidika tako ni primerjave med medicinskim vrednotenjem ostrine ali izgube vida in stopnjo potrebe po pomoči ali samostojnosti slepe ali slabovidne osebe.

Razlika med slabovidnostjo in slepoto

Slabovidnost

• vidna ostrina od 0,3 do 0,1 – 1. kategorija;
• vidna ostrina manj od 0,1 do 0,05 (štetje prstov na 3 metre) ali zoženo vidno polje na 20 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida – 2. kategorija.

Slepota

• vidna ostrina manj od 0,05 (prsti na 3 metre) do 0,02 (prsti na 1,5 metra) ali zoženo vidno polje okrog fiksacijske točke na 5-10 stopinj, ne glede na ostrino vida – 3. kategorija;
• vidna ostrina manj od 0,02 (prsti 1,5 na metra) od zaznavanja svetlobe ali zoženost vidnega polja okrog fiksacijske točke do 5 stopinj, ne glede na ostrino vida – 4. kategorija;
• vidna ostrina 0 (amaurosis) – dojem svetlobe negativen – 5. kategorija.

Okvaro vida izražamo z ostankom ostrine vida in ostankom širine vidnega polja oz. z izgubo ene ali druge. Normalna ostrina vida je 1,0 ali 100 %, meja med slepoto in slabovidnostjo pa je postavljena na 95 % izgube ostrine vida ali na manj kot 10 stopinj zoženo vidno polje okoli fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida. Pri določanju kategorije slepote ali slabovidnosti se upošteva vid na boljšem očesu z najboljšo možno korekcijo (očala ali kontaktne leče).

Med slepe torej v nasprotju s splošnim prepričanjem ne uvrščamo le tistih oseb, ki so popolnoma izgubili sposobnost vida in je njihovo zaznavanje svetlobe enako nič, ampak s socialnega vidika mednje štejemo tudi tiste, ki imajo določen ostanek vida (do 5 %), vendar je ta tako pičel in necelovit, da človeku v neznanem okolju ne omogoča samostojne orientacije.

Kaj povzroča slepoto in slabovidnost?
Vzroki za slepoto in slabovidnost so različni. Nekateri se z okvaro vida rodijo, mnogim pa se vid poslabša zaradi bolezni ali poškodb.

Kakšni so simptomi okvare vida?

Simptomi okvar vida so odvisni od vzroka okvare in od tega, kje v očesu se pojavljajo težave.

Simptomi lahko vključujejo:

• Izpadi, črne lise ali vijugaste črte v centru vašega pogled,
• Zamegljen, nejasen in neoster ali dvojni vid,
• Izguba perifernega vida.

Kaj je slabovidnost?

Slabovidnost pomeni takšno okvaro vida, kjer očala ali kontaktne leče ne zadostujejo za normalno branje ali opravljanje vsakodnevnih opravil. Centralna in/ali periferna vidna ostrina sta lahko okvarjeni ali zmanjšani. Vidne funkcije se z operacijo ne da izboljšati, kljub temu pa nekaj še vidite.

Slepota ali slabovidnost vplivata na osnovno delovanje posameznika. Delovanje osebe z okvarjenim vidom je odvisno od različnih dejavnikov kot so: čas nastanka izgube vida, starost posameznika, obseg in vsebine njegovih znanj ter izkušenj iz preteklosti (intelektualne sposobnosti), njegovo zdravstveno stanje in gibalne sposobnosti, sposobnost zaznavanja in prostorskih predstav, razumevanja pojmov, motivacija, sprejemanje slepote, socialno stanje, družina, njegove potrebe …

Zoženo vidno polje pomeni izpad vidne funkcije v centru, na periferiji, levo, desno, binazalno ali bitemporalno.

Siva mrena Siva mrena je bolezen, ki je lahko prirojena, travmatična, sekundarna ali starostno pogojena ter za katero je značilna delna ali popolna zameglitev znotrajočesne leče, kar povzroči znižano vidno ostrino.

Periferni vid Periferni vid obsega večji del vidnega polja, za katerega so odgovorna območja na mrežnici, ki ležijo periferno od rumene pege, kjer so številne vidne čutnice paličnice, in omogoča prepoznavanje slik zunanjega sveta, postavljenih periferno od fiksacijske točke.

Polovični izpad vidnega polja ali zoženo vidno polje pomeni izpad vidne funkcije v centru, na periferiji, levo, desno, binazalno ali bitemporalno.

Zelena mrena Glavkom je bolezen, pri kateri je očesni pritisk previsok za normalno delovanje glave vidnega živca – papile. Posledice so okvare vidnega živca, ki povzročajo izpade v vidnem polju. Čeprav ga povezujemo s starostjo, se lahko glavkom razvije v katerikoli starosti, v zgodnjem otroštvu ali pa je celo prirojen. Vzroki za nastanek glavkoma niso znani, identificiranih pa je več dejavnikov tveganja. Ti vključujejo dednost, kratkovidnost, povišan očesni pritisk in sistemske bolezni kot so sladkorna bolezen in visok krvni pritisk. Izgubo vida zaradi glavkoma lahko povzroči povišan očesni pritisk in drugi vplivi na vidni živec, ki se nahaja v ozadju očesa. Zmanjšano delovanje živca povzroča izgubo perifernega vida brez bolečin in skoraj ne opazno.

Tunelski vid Tunelski vid je vrsta zoženega vidnega polja, pri katerem oseba vidi le centralno.

Začetek odstopa mrežnice Do odstopa mrežnice od očesnega ozadja običajno pride zaradi njenega zatrganja in posledičnega pojava drobne odprtine, prek katere pod mrežnico vdre očesna tekočina in pripomore k odstopu mrežnice.

Starostna degeneracija rumene pege ali starostna degeneracija makule je bolezen, pri kateri je močno prizadet centralni vid, medtem ko je periferno vidno polje običajno ohranjeno. Kaj bi to pomenilo v praksi? Ljudje z degeneracijo rumene pege lahko vidijo barvo srajce nekoga, ne vidijo pa njegovega obraza; zagledajo lahko majhen kovanec na tleh, ko prečkajo sobo, ne morejo pa videti ure na steni.

Diabetična retinopatija ali okvara mrežnice zaradi sladkorne bolezni so spremembe na mrežnici pri sladkornih bolnikih, ki lahko povzročijo zamegljen vid ali izgubo vida.

Slabovidni si pri branju običajnega tiska pomagajo s povečevalnimi stekli in elektronskimi lupami ali pa pri branju uporabljajo povečan tisk. Slepi berejo brajico. Tako slepi kot tudi slabovidni pogosto posegajo po zvočnih knjigah, ki jih lahko poslušajo s pomočjo glasbenega stolpa, računalnika ter predvajalnikov mp3.Običajni tisk je slepim in slabovidnim pogosto nedostopen, zato je zelo pomembno, da so besedila na voljo v prilagojenih oblikah ali da imajo možnost uporabe pripomočkov za branje.

Doživljanje slepote in slabovidnosti je drugačno, če se je okvara vida šele pojavila ali pa se oseba z njo srečuje dalj časa oziroma od rojstva.

Zlato pravilo, ki velja pri stiku s slepim in slabovidnim, je, da vprašamo, preden kakšno stvar prestavimo, paziti pa moramo, da stvari vedno odlagamo na svoje mesto.

Slepi se v znanem okolju lahko gibajo samostojno. Pri gibanju zunaj doma po navadi uporabljajo belo palico, nekaterim je v pomoč tudi pes vodič. Pri gibanju v okolju, ki ga ne poznajo, ali na poteh, ki jih uporabljajo, občasno potrebujejo pomoč spremljevalca ali osebnega asistenta.

Slepega spremljamo tako, da mu ponudimo roko, on pa nas drži malo nad komolcem. Pri spremljanju slep podobno kot pri plesu sledi gibanju našega telesa, zato je pomembno, da hodimo pol koraka pred njim. Ko pridemo do stopnic, se za trenutek ustavimo in s tem nakažemo spremembo, osebo tudi opozorimo na stopnice, na primer stopnice dol, stopnice gor. Pri hoji v prometu upoštevamo pravilo, da je, če je le možno, spremljevalec na robu cestišča, oseba, ki jo spremljamo, pa na notranjem robu; če se zgodi kaj nepredvidljivega, se bo spremljevalec tako lažje izognil nevarnosti. Kadar spremljate, je treba upoštevati širino dveh teles, ker se drugače hitro zgodi, da se bo slep zaletel, na primer v oviro na pločniku.

Nekateri slabovidni bodo želeli, da jih spremljate tako, da hodite pred njimi. Takrat bo dobrodošlo, če imate oblačila živahnih barv, saj vam bodo lažje sledili.

Kadar spremljamo slepega, ni treba, da nenehno opisujemo dogajanje okoli sebe, ampak dopustimo, da teče pogovor v običajnem ritmu. Če opazimo, da se v okolju dogaja kaj nenavadnega, npr. delo na ulici, je prav, da osebo na to opozorimo, saj se bo po tej poti morda gibala tudi sama in ji bo delo na ulici predstavljalo oviro. Prav je, da osebo opozorimo tudi na informacije v okolju, ki so zanjo pomembne, npr. na avtobusni postaji vidimo soseda osebe, ki jo spremljamo.

Če ste v dvomih, kaj in koliko opisati, lahko uporabite načelo, da najprej predstavite glavno informacijo. Če osebo to zanima, odgovorite na njena vprašanja, na primer tukaj je nova trgovina. Če osebo zanima kaj več, vas bo vprašala za ime trgovine, kaj prodajajo in podobno.

V pogovoru s slepimi ali slabovidnimi lahko brez pomislekov uporabite besedi, kot sta gledati, videti in podobne, saj sta to besedi, ki ju uporabljajo tudi slepi in slabovidni. Slep, ki bo govoril o tem, kako je videl kip, ga je spoznal tako, da ga je potipal, če je gledal predstavo, pomeni, da je bil v gledališču in spremljal dogajanje s poslušanjem (glasnost govora, intonacijo, gibanje po odru in drugo), morda je bil z njim tudi osebni asistent, ki je opisal oblačila igralcev …