​Osebna asistenca je ključna storitev, ki invalidom omogoča bolj samostojno življenje in aktivno vključevanje v družbo. Kljub temu pa o njej krožijo številni miti, ki lahko zameglijo njeno pravo vrednost. Spodaj predstavljamo deset najpogostejših mitov o osebni asistenci ter pojasnila, zakaj so ti napačni.​

1. Osebna asistenca je namenjena samo ljudem z najhujšimi oblikami invalidnosti.

To je zmotno prepričanje. Osebna asistenca je prilagojena širokemu spektru uporabnikov, vključno z osebami, ki potrebujejo pomoč pri določenih vidikih vsakodnevnega življenja, kot so gibanje, komunikacija ali vključevanje v skupnost.​

2. Invalidi, ki uporabljajo osebno asistenco, so nesposobni za delo.

Nasprotno, mnogi uporabniki osebne asistence so uspešni v svojih karierah. Asistenca jim omogoča učinkovito opravljanje dela z dodatno podporo pri specifičnih nalogah.​

3. Osebni asistenti nadomeščajo družinske člane.

Osebna asistenca ni namenjena nadomestitvi družinskih članov, temveč zagotavlja strokovno pomoč, ki uporabnikom omogoča večjo samostojnost in zmanjšuje obremenitev družinskih članov.​

4. Osebna asistenca je predraga in finančno nevzdržna.

V Sloveniji je osebna asistenca financirana iz državnega proračuna, kar pomeni, da je za uporabnike brezplačna, ne glede na izbranega izvajalca. Uporabnik pa ima zakonsko obveznost sofinanciranja osebne asistence v višini polovice zneska denarnega prejemka, ki ga prejema zaradi potrebe po tuji negi in pomoči.  

5. Invalidi, ki uporabljajo osebno asistenco, ne morejo živeti samostojno.

Prav nasprotno, osebna asistenca uporabnikom omogoča večjo avtonomijo, saj lahko živijo v svojih domovih in ohranjajo neodvisnost, kar je glavni namen te storitve.​

6. Osebni asistenti odločajo namesto uporabnikov.

V resnici uporabniki sami določajo, katere naloge bo osebni asistent opravljal in kako jim bo pomagal. Osebna asistenca temelji na načelu, da uporabnik ostaja glavni odločevalec.​

7. Vsi invalidi avtomatsko prejmejo osebno asistenco.

To ne drži. Osebno asistenco pridobijo le tisti, ki izpolnjujejo določene pogoje, kot so invalidnost in potreba po pomoči pri vsakodnevnih opravilih v obsegu vsaj 30 ur tedensko.​

8. Osebni asistenti so slabo usposobljeni.

Osebni asistenti so izbrani in usposobljeni glede na specifične potrebe uporabnikov. Proces izbire vključuje razgovore, kjer uporabniki izberejo asistenta, s katerim se najbolje ujemajo.​

9. Osebna asistenca ni primerna za mlajše ali starejše od 65 let.

Osebna asistenca je namenjena ljudem med 18. in 65. letom starosti. Če oseba prejme odločbo o osebni asistenci pred 65. letom, jo lahko koristi tudi po dopolnjenem 65. letu starosti.​

10. Invalidi, ki potrebujejo osebno asistenco, so breme za družbo.

To je popoln mit. S primerno podporo, kot je osebna asistenca, invalidi lahko aktivno prispevajo k družbi na različne načine, bodisi skozi delo, prostovoljstvo ali druge dejavnosti.​

Osebna asistenca je ključna za podporo invalidom, vendar napačne predstave o njej pogosto otežujejo njeno pravilno izvajanje. Razbijanje mitov je bistven korak k večjemu razumevanju in sprejemanju te pomembne storitve, ki prispeva k bolj vključujoči družbi.