Duševna motnja je oznaka za bolezni, ki so jim skupne različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in motenega vedenja, spoznavanja in spomina. Zaradi teh simptomov je bolnik prizadet, slabše funkcionira in se manj učinkovito spoprijema z vsakdanjimi problemi. Duševne motnje so izraz bolezensko spremenjenih vedenjskih, psiholoških ali bioloških funkcij. Za razliko od bolezni, ki se izražajo s fizičnimi omejitvami so duševne motnje pogosto skrite in imajo velik vpliv na vključevanje posameznika v družbo. V Evropi na leto za duševnimi motnjami zboli 11 % prebivalstva. Ena tretjina vseh invalidov I. kategorije so osebe z duševnimi motnjami. Visoke številke so opomin, da je osebna asistenca zelo pomembna. Med drugim je njen namen nudenje pomoči pri socializaciji in vključevanju v vsakdanje življenje, kar je pogosto za osebe z duševnimi motnjami zelo težko, včasih brez prave pomoči celo nemogoče. 

Vsaka duševna stiska  seveda še ne pomeni duševne bolezni. Vsi občasno doživljamo skrbi, negotovost, tesnobo, dvom, nemoč, žalost, jezo, frustracijo, strah, krivdo, sram in še vrsto drugih neprijetnih čustev in občutkov, ki so povsem normalni.

Duševne motnje navadno opredeljuje kot neznačilno kombinacija misli, čustev, vedenja, odnosov z drugimi, težav pri opravljanju vsakdanjih obveznosti, ki pomembno ovirajo posameznikovo delovanje v vsakdanjem življenju.

Lahko rečemo, da je za duševne bolezni značilno:

• trajno/kronično slabo počutje (depresivnost, tesnobnost …),
• resne težave s samopodobo in z uravnavanjem čustev, samouničevalno vedenje, trajne resne težave v odnosih z drugimi ljudmi,
• trajne in resne težave pri spoprijemanju z vsakdanjimi problemi, šibki frustracijska toleranca in odpornost na stres, dekompenzacija v primeru vsakdanjih težav,
• moten/pretrgan stik z resničnostjo, občasno okrnjena zmožnost za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb ali celo nezmožnost skrbi zase.

Zaradi zapletenih vzrokov, ki so lahko genetski, vendar se bolezen v veliki večini razvije, ko se pri reševanju njihovih težav prikradejo občutki depresije, tesnobe in zmede. Lahko so socialne in/ali psihološke narave (izguba ljubljene osebe, izguba službe…). V številnih primerih je duševna bolezen občasnega značaja. Za duševne bolezni so največkrat potrebne kratke intervencije medicinske narave, vendar tudi pomoč, ki traja dalj časa. Duševno bolezen lahko ozdravimo ali jo nadziramo z zdravili, psihoterapijo in drugimi sistemi pomoči.

Osebe z duševno motnjo, v veliko primerih, trpijo zaradi predsodkov, zavračanja, poniževanj, zlorab in diskriminacije v družbi. Te osebe potrebujejo spoštovanje, ki temelji na poznavanju in razumevanju njihove situacije. Za zagotovitev kakovostnih storitev pomoči potrebujejo med drugim tudi solidarnost družbe.

Pogoste duševne motnje

1. Anksiozne motnje: Značilen simptom je tesnobnost, ki se lahko kaže kot zaskrbljenost, napetost ali strah.
2. Motnje razpoloženja: Sem spadata depresija, ki se kaže z žalostjo in brezvoljnostjo, ter bipolarna motnja, kjer se izmenjujeta obdobja evforičnega in depresivnega razpoloženja.
3. Motnje osebnosti: Gre za trajne vzorce doživljanja in vedenja, ki odstopajo od pričakovanj družbe ter povzročajo težave v medosebnih odnosih.
4. Psihotične motnje: Značilen je izguba stika z realnostjo, kar lahko vključuje blodnje in halucinacije.