Zakon o osebni asistenci (ZOA) v Sloveniji ureja pravico do osebne asistence, katere namen je posameznikom z dolgotrajnimi okvarami omogočiti neodvisno življenje in enakopravno vključevanje v družbo.

Pogoji za pridobitev osebne asistence

Do osebne asistence je upravičen posameznik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1. Starost: je star od 18 do 65 let.
2. Invalidnost: ima dolgotrajne telesne, duševne, intelektualne ali senzorične okvare, ki trajajo najmanj šest mesecev in povzročajo znatne ovire pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti.
3. Potreba po pomoči: potrebuje pomoč pri aktivnostih, povezanih s samostojnim življenjem, vključevanjem v okolje, izobraževanjem ali zaposlitvijo, in sicer najmanj 30 ur tedensko.​
4. Državljanstvo in prebivališče: je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji ali tujec s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Posameznik vloži vlogo na pristojnem centru za socialno delo. Odločitev o pravici temelji na mnenju strokovne komisije, ki oceni potrebe vlagatelja.

Vrste storitev osebne asistence

Zakon o osebni asistenci določa naslednje vrste storitev osebne asistence:

• Pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih: To so opravila, ki so nujna za osnovno preživetje in bivanje v domačem okolju, kot so npr. oblačenje, slačenje, hranjenje, toaleta, mobilnost znotraj bivalnega prostora.
• Pomoč pri komunikaciji: To je pomoč pri uporabi različnih načinov komuniciranja, kot so npr. govor, znakovni jezik, tehnološka orodja za komunikacijo.
• Obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti: To je pomoč uporabniku, ki je zaradi svojih okvar povsem odvisen od pomoči druge osebe pri opravljanju vseh osnovnih dnevnih opravil.
• Pomoč pri podpornih dnevnih opravilih: To so opravila, ki olajšajo uporabniku vključevanje v družbo in vsakdanje življenje, kot so npr. nakupovanje, kuhanje, opravljanje hišnih del, spremljanje na sprehode, v zdravstvene ustanove, na uradne opravke.
• Spremljanje: To je pomoč uporabniku pri udeležbi v izobraževalnih, delovnih, kulturnih, športnih in drugih družbenih aktivnostih.
• Pomoč na delovnem mestu: To je pomoč uporabniku pri opravljanju delovnih nalog na delovnem mestu.
• Pomoč pri izobraževalnem procesu: To je pomoč uporabniku pri udeležbi v izobraževalnem procesu, npr. pomoč pri branju, pisanju, beleženju, opravljanju testov itd.
• Pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih: To so storitve, ki niso zajete v prejšnjih vrstah storitev, vendar so pomembne za vključevanje uporabnika v družbo.