Osebna asistenca je most do lažjega in bolj samostojnega vsakdana. Ko govorimo o njej, ne gre zgolj za uradne definicije, ampak za konkretne spremembe v življenjih ljudi. Pred vami so iskrene izpovedi uporabnikov, ki so nam zaupali, kakšni so bili njihovi izzivi pred prihodom asistence in kako jim osebni asistenti danes pomagajo pri vsakodnevnih opravilih.

Marko, 38 let: “Pred tem sem bil odvisen od drugih, zdaj sem spet jaz.”

Marko ima multiplo sklerozo in je vezan na invalidski voziček. Preden je dobil osebno asistenco, je bil njegov svet zelo omejen. “Vsaka malenkost, od vstajanja zjutraj do priprave zajtrka, je bila zame velik zalogaj. Moral sem prositi družino za vsako stvar, kar me je zelo obremenjevalo. Počutil sem se kot breme,” pripoveduje Marko. “Moje življenje se je vrtelo okoli čakanja na pomoč.”

Danes je vse drugače. “Imam dva asistenta, Natašo in Boštjana. Sta moji ‘roki in nogi’. Pomagata mi pri osebni higieni, oblačenju, pripravi obrokov, pa tudi pri prevozu, ko grem ven. Z njima grem lahko na sprehod, v trgovino ali preprosto sedem na kavico s prijatelji.” Marko poudarja, da mu asistenca ni prinesla le fizične pomoči, ampak tudi svobodo in občutek dostojanstva. “Zdaj se lahko spet sam odločam, kaj bom počel in kdaj. Spet sem jaz.”

Ana, 32 let: “Drobne stvari, ki mi pomenijo največ.”

Ana ima cerebralno paralizo in potrebuje pomoč pri gibanju in motoriki. Pred osebno asistenco so bile zanjo številne vsakdanje stvari nedosegljive. “Nisem si mogla sama pripraviti kompleksnejšega obroka, pospraviti stanovanja ali opraviti različne obveznosti, če nisem imela spremstva,” pojasnjuje Ana. “Počutila sem se ujeta v svojem domu.”

Njena asistentka, Maja, je spremenila Anino življenje. “Maja mi pomaga pri vseh gospodinjskih opravilih, pri kuhanju, pospravljanju in tudi pri osebni negi. A kar je še pomembneje, Maja me spremlja, ko grem ven – pa naj bo to obisk zdravnika ali izlet v naravo. Končno lahko živim bolj aktivno in neodvisno,” pravi Ana. “To so drobne stvari, ki mi pomenijo največ – da lahko sama izberem, kaj bom jedla, ali pa da grem lahko na sprehod, kadar si zaželim.”

Luka, 25 let: “Konec izolacije, začetek resničnega življenja.”

Luka je imel pred leti prometno nesrečo in je odvisen od tuje pomoči. Pred osebno asistenco se je pogosto počutil osamljenega in izoliranega. “Starši so mi vedno stali ob strani in mi pomagali pri vsem, kolikor so le mogli. A vseeno sem pogosto ostal doma, ker se sam nisem mogel premakniti ali si urediti prevoza. Manjkalo mi je druženje z vrstniki,” se spominja Luka.

Z asistentom Miho pa se je Lukovo življenje obrnilo na bolje. “Miha mi pomaga pri vstajanju, oblačenju, pri prevozu in vseh stvareh, ki mi omogočajo, da sem aktiven. Skupaj greva na sprehode, na pijačo, celo na športne dogodke,” pove Luka z nasmehom. “Zaradi osebne asistence nisem več odvisen od staršev za vsako stvar. Končno lahko živim podobno življenje, kot ga živijo moji vrstniki. Nisem več izoliran, ampak sem del sveta.”

Zaključek

Te zgodbe so jasen dokaz, da osebna asistenca ni le pravica, ampak tudi ključ do bolj kakovostnega, samostojnega in izpolnjenega življenja za ljudi z oviranostmi. S pomočjo asistentov lahko vsak posameznik razvija svoje potenciale in uživa v vsakdanjih stvareh, ki so za mnoge od nas samoumevne.