Preden sem začel delati pri vas, sem preživel obdobje globokega razočaranja in žalosti, ki je pustilo svoj pečat na mojem dojemanju dela osebnega asistenta. Delal sem pri drugem izvajalcu in roko na srce, moja glavna naloga je bila takrat, da sem hodil po cigarete. Včasih dvakrat na dan, včasih tudi večkrat. Zdelo se je, da se celotno življenje tistega uporabnika vrti okoli kajenja in gledanja televizije. Poizkušal sem, res sem se trudil, da bi ga motiviral, ga spodbudil k aktivnostim, mu predlagal druženje ali vsaj sprehod, pa četudi samo do trgovine. Toda naletel sem na zid brezbrižnosti. Vsak poskus, da bi ga vključil v bolj družabno življenje, je bil zaman. Samo ležal je pred televizijo, kadil in se utapljal v lastnem svetu.

Počutil sem se prazno, izčrpano in najpomembneje, razočarano. Ne le nad situacijo, ampak nad samim poklicem. To ni bilo tisto, kar sem si predstavljal. Vstopil sem v osebno asistenco z željo, da bi pomagal, da bi bil opora, da bi prispeval k izboljšanju kakovosti življenja nekoga. Nisem si mislil, da bom zgolj kurir in da bom opazoval, kako nekdo koprni pred mojimi očmi. Začel sem dvomiti v smiselnost svojega dela in celo v svoje sposobnosti.

Novo poglavje in pravi smisel

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo vse. Dobil sem priložnost za novo pot – delo pri vas, z novim uporabnikom. In to je bila popolna prelomnica. Že od prvega dne je bilo jasno, da je to delo čisto nasprotje vsega, kar sem poznal prej. Novi uporabnik je družaben, poln življenja in ima željo po aktivnostih, po raznolikosti v vsakdanjih dneh. Skupaj raziskujeva, se učiva in delava na njegovi večji funkcionalnosti. Skupaj greva na izlete, občudujeva lepote Slovenije, obiščeva kakšno tekmo in navijava. Vsak dan je nova priložnost za nekaj novega, za smeh in za pomembne pogovore.

Končno sem začel čutiti tisto izpolnitev, ki sem jo pogrešal. Vidim, da mu pomagam v vseh pogledih – ne gre samo za pomoč pri oblačenju, spremstvo ali pripravo obrokov, čeprav so seveda tudi to pomembne naloge. Veliko več je v tem. Trudim se ga spodbujati, ga vključevati v družabno življenje, mu pomagati doseči cilje, ki si jih je zastavil. In ko vidim njegovo zadovoljstvo, srečo, ko vem, da sem prispeval k njegovemu boljšemu počutju in izpolnjenemu življenju, takrat vem, da sem na pravi poti. Takrat vem, kaj je pravi namen osebne asistence. Ne gre zgolj za izpolnjevanje potreb, temveč za sodelovanje, za podporo pri življenju, ki je polno in smiselno. In zato sem zdaj zares srečen in ponosen na svoje delo.