Z nami je svojo iskreno zgodbo delil naš uporabnik osebne asistence. Njegov zapis razkriva, kako velik vpliv ima osebna asistenca ne le na vsakodnevno življenje, temveč tudi na samozavest, občutek svobode in družbeno vključenost. To ni le zgodba o ogledu filma, ampak o pogumu, zaupanju in podpori, ki odpira vrata nazaj v svet.

Življenje med štirimi stenami

Dolgo sem bil prepričan, da kino ni več zame.

Odkar uporabljam invalidski voziček in potrebujem pomoč osebne asistentke, sem se izogibal krajev, kjer bi se lahko počutil »drugače«. Kino je bil eden izmed teh. Preveč vprašanj mi je rojilo po glavi: Ali bom sploh lahko vstopil? Me bodo ljudje gledali? Bo preglasno? Bom drugim v napoto?

Sčasoma sem se navadil na mir svojega doma – na tišino, ki ni bila vedno prijetna, ampak je postala varna. Svet zunaj je bil zame preveč nepredvidljiv. In ko si enkrat predolgo zaprt, začneš verjeti, da tako pač je.

Ko sem nekoč ob klepetu omenil svoji asistentki Sandri, da sem včasih zelo rad hodil v kino, se je le nasmehnila in rekla: »Greva. Če ti bo preveč, se obrneva in greva domov. Ampak greva probat.« In tako se je začelo.

V tistem trenutku sem spoznal, da osebna asistenca ni le pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Je tudi spodbuda. Pogum, ki ga včasih sam ne najdeš v sebi.

Premagan izziv

Spomnim se tistega petka popoldne, kot bi bilo včeraj. Srce mi je razbijalo, ko sva se približevala vhodu v kino. Vonj po kokicah, glasovi ljudi, ki so se smejali in pogovarjali – vse to se mi je zdelo nenavadno glasno, skoraj preveč.

Sandra je bila ves čas mirna. S pogledom je preverjala dostop, pogovarjala se je z zaposlenimi, poskrbela, da najdeva primerno mesto, kjer bom imel dovolj prostora. Ko sem sedel na svoje mesto in so se okoli mene počasi ugasnile luči, sem začutil nekaj, kar že dolgo nisem – svobodo.

Ko se je film začel, se se ozrl okoli sebe. Ljudje so se smejali, uživali v zgodbi na platnu. In jaz – tudi jaz sem bil tam. Ne kot opazovalec, ampak kot del tega trenutka. Po letih sem spet sedel med ljudmi, ki jih ne poznam, a sem se počutil enakovrednega.

Na polovici filma sem se zavedel: ne gre le za to, da gledam film. Gre za to, da sem spet del družbe. Da sem si upal. Da sem premagal tisto tiho, vsiljivo prepričanje, da je svet zunaj mojega doma nedosegljiv.

Ko sva po filmu šla domov, sem rekel Sandri: »To je bil en navaden film. A zame – največji korak v zadnjih letih.«