Očka ne more s tabo brcati žoge, vendar te ima vseeno rad

Predstavljamo zapis enega izmed naših uporabnikov, ki je želel deliti svojo zgodbo. Peter je bil včasih električar. Imel je svoje podjetje in partnerko, s katero sta načrtovala družino. Vsako leto sta šla na daljše potovanje in skupaj doživela veliko lepih trenutkov. Že od majhnega je bil tudi gasilec, vsako sredo in petek pa je s sovaščani igral nogomet. Bil je član občinskega nogometnega kluba. Zdelo se mu je, da je njegovo življenje popolno. S partnerko sta se velikokrat pogovarjala o družini in si predstavljala družinsko življenje. Vse jima je šlo po načrtu. Kmalu je ona tudi zanosila in rodil se jima je mali sinček Luka. Kot dojenček je bil zelo miren in Peter se je veselil, da malo odraste. Takrat ga bo lahko naučil igrati nogomet in skupaj se bosta igrala. Vendar pa se Petrova želja ni uresničila. Ravno, ko je njegov sinček dopolnil 2 leti, se je Peter v prometni nesreči ponesrečil in izgubil obe nogi. Čez noč je postal invalid, nesposoben brcati žogo in pomagati kot prostovoljni gasilec. Peter piše:

Življenje se mi je obrnilo na glavo

Vedno sem si želel biti takšen očka, ki bi se veliko igral s svojimi otroki. Moj oče ni bil veliko doma in smo se otroci vzgojili malo s pomočjo mame, malo pa sami. Zelo sem si želel, da bi svojim otrokom lahko dal drugačno izkušnjo. Ko se je rodil Luka, sem bil presrečen in sem se res trudil, da sem čim več časa preživel z njim in ženo Majo. Bili smo krasna družina, vse do usodne noči. Še danes mi postane težko, ko govorim o tem, a vem, da moram občutkom pustiti, da se izrazijo. Še danes potočim kakšno solzo, vendar pa sem kljub temu hvaležen, da imam družino, ki me ima rada.

Ko sem ostal brez obeh nog, sem bil najprej zares jezen. Na koga sem bil jezen? Ne vem. Na vse, na življenje, na Boga, če ta zares obstaja. Kmalu sem se začel zavedati, da se lahko kopljem v lastnih občutkih jeze in si uničim še tisto življenja, kar mi ga je ostalo. Ali pa dvignem glavo, se postavim pokonci in zaživim naprej. In to sem storil. Luka je bil še premajhen, da bi razumel, kaj se dogaja z menoj. Videl pa sem, da je žalosten, če sem tudi jaz žalosten. Zaradi njega sem se pobral na noge, seveda v prenesenem pomenu.

Mislil sem, da bo veliko težje, kot dejansko je

Na voziček sem se navadil kar hitro. Mislil sem, da Maji ne bom mogel pomagati pri ničemer in da jo bom moral pustiti samo pri opravljanju hišnih opravil, a sem se kmalu naučil, pri katerih aktivnostih ji lahko pomagam. Nekoliko sva spremenili opremo v stanovanju, da sem lahko dosegel štedilnik in ji pomagal pri kuhanju. Sprehodi so bili veliko krajši kot včasih, a sem še vedno lahko šel na sprehod z mojima najdražjima. Po dveh letih lahko rečem, da sem se takšnega življenja navadil in da mi nič ne manjka. Osebni asistent mi pomaga pri najosnovnejših opravilih, ki jih ne zmorem sam. Ko je Maja v službi, skupaj kaj pospraviva in pripraviva kosilo. Maja ponavadi iz vrtca pripelje Luko, popoldneve pa potem preživimo skupaj. Velikokrat gremo tudi na kakšen izlet.

Iskreno se moram zahvaliti ženi Maji, ker brez nje moje življenje danes ne bi bilo tako polno. Zavedam se, da bi me lahko pustila in si našla drugega in vsak dan znova sem ji hvaležen, da mi stoji ob strani. Ponovno sem začutil željo po življenju in začel sem uživati v najmanjših stvareh. Letos sem razmišljal, da bi se ponovno vrnil na delo in tako Maji pomagal vsaj v finančnem smislu. Zavedam se, da je trenutno večina obveznosti na njej, kar pa je lahko zelo obremenjujoče. Največ v življenju mi pomeni družina in četudi sem na vozičku, se še vedno počutim, da lahko poskrbim za svojo družino tako, da ji dajem vso mojo ljubezen.

Očka ne more s tabo brcati žoge, vendar te ima vseeno rad

Moja največja želja je bila, da bi sina naučil igrati nogomet. Velikokrat ga opazujem, kako brca žogo. Kdaj zadane, spet drugič ne. S ponosom ga spremljam na igrišču – v vozičku. Ne morem brcati z njim, pa če bi si še tako želel. Lahko pa ga pohvalim za vsak gol, lahko ga naučim novih tehnik tako, da mu jih skušam razložiti. Zavedam se, da nisem popoln očka, vendar pa sinu lahko dam vso svojo ljubezen in pozornost. Z njim se veliko pogovarjam in sem prisoten pri njegovi vzgoji. Kljub temu, da sem telesno oviran, pa sem fizično in čustveno tukaj zanj in mu dajem tisto, česar sam v otroštvu nisem dobil. Dajem mu razumevanje in občutek sprejetosti.

Zavedam se, da bo šel Luka tudi v šolo in vsako leto mu bo težje, ko bo videl, da imajo drugi otroci očete, ki niso telesno ovirani. Zavedam se, da ga ne bom mogel voziti na treninge. Ne bom ga mogel peljati na prvi randi. Ne bom mogel z njim brcati žoge. Ne bom mogel z njim v hribe. Lahko pa mu dam svojo ljubezen in sprejemanje. Lahko ga naučim, kako ostati pogumen ne glede na to, kaj ti življenje prinese. Lahko ga naučim zaupati v življenje in kako premagati najtežje preizkušnje. Lahko mu pomagam, da bo kmalu samostojen. Da bo znal imeti rad. Da se bo razvil v odgovorno in zrelo osebo. Zaradi telesne omejitve ga nimam nič manj rad, kvečjemu lahko še več svoje energije posvečam razmišljanju, kako biti še boljši očka. Danes bi mu rad povedal: »Očka ne more s tabo brcati žoge, vendar te ima vseeno rad.

Zadnje objave

Uporabnik

Asistent