Skok s padalom, je bil skok v novo življenje

V življenju me je vedno nekaj gnalo da sem hotel biti povsod med prvimi. V gimnaziji sem hotel imeti najboljše ocene v razredu, moje dekle je bil najlepša sošolka, pri košarki sem dal vedno največ košev in izvedel največ akcij. Seveda zaostajati nisem želel niti v družini, v vsem sem želel prekašati moja dva brata in dostikrat mi je tudi uspelo. Kratko rečeno živel sem življenje, ki sem ga želel živeti.

Pozabil pa sem omeniti, da sem bil velik odvisnik od adrenalina. Včlanil sem se v klub jadralnih padalcev. Na začetku, dokler nisem osvojil vseh veščin za samostojno jadranje s padalom sem to počel v tandemu. Z inštruktorjem je šlo vse kot po maslu, vendar mi kmalu to ni več prinašalo adrenalinskih užitkov ki bi mi pognali kri po žilah kot sem si želel jaz.

Dan, ko se je moje življenje obrnilo na glavo (dobesedno).

Zjutraj smo kot vedno šli na letalo, kolegi so me hudomušno zbadali, da bom končno izgubil nedolžnost in ne bom več devica. Pred vstopom je za mano stekla Klara (moje dekle) in me objela. Rekla mi je veš, da tvojega športa ne bom nikoli odobravala in ne vem zakaj se ne držiš nogometa kot včasih. Potem je odšla nemo in rosnih oči.

Seveda, vedel sem, da takoj ko se bom obrnil bodo kolegi bruhnili v smeh. Bolj sem se sekiral, kaj si mislijo kolegi kot moje dekle. Stopil sem na letalo, propelerja sta zaropotala in začeli smo se premikati. Užival sem, zelo je naraščal adrenalin v meni že samo, ko sem pomislil da bom danes pa končno sam, samo jaz in veter bova merila moči. Vzpeli smo se na  4000 metrov nadmorske višine je kolega, izkušenj padalec odprl vrata. To je to, sem si rekel, ko sta dva kolega skočila pred mano je bil čas zame. Borut ki je stal pri vratih mi je samo pokazal stisnjeno pest in palec dvignil gor. Slišal ga tako nebi od hrumenja zraka in motorja letala.

Skočil sem, letel sem noro sem si rekel, sam sem, svoboden sem. Čutil  sem to kar sem želel, čeprav sam let navado ne traja dolgo je bil tokrat moj občutek, kot da čas ne teče. Vseeno je tekel zato sem, vseeno potegnil ročko ko je bil čas za to. Padalo se je odprlo in začel sem jadrati.

Jadral sem kot ptica, pa vseeno letel proti tlom, začutil sem čudne sunke vetra. Vedel sem da nekaj ni v redu. Začelo me je vrteti, nisem mogel obvladati vetra, vrtelo me je, nisem imel nadzora nad vetrom niti nad svojim življenjem. Rekel sem si vse bo v redu, nekako se v tistem trenutku nisem tako zelo bal zase kot za to, da bom za ostale izpadel slab jadralec. Vedel sem da je situacija resna pa vendar, ne meni se tako ali tako slabe stvari ne dogajajo. Vedno bližje tlom sem bil, videl sem drevesa pod sabo in že naslednje sekunde se ne spomnim več.

Del mojega življenja, ki ga vem zaradi besed drugih.

Padel sem med drevesa imel sem srečo, da se je moj zaplet s padalom začel že relativno nizko in še nisem pridobil toliko na hitrosti. Pred trkom s tlemi so me ujele še veje in ker sem jaz polomil njih mi niso ostale dolžne in mi zlome vračale.

Kolegi so klicali reševalce, še preden so prišli do mene, ker nobeden ni pričakoval niti najmanj dobrih novic. Glede na to da, so tekli do mene z različnih pristajalnih mest je reševalec bil pri meni prej kot oni. Srečo sem imel da ga je poklical gobar, ki me je videl pasti 50 stran od mesta kjer je nabiral gobe. Sreča pa je da je bil tudi reševalec v bližini. Zato so kolegi videli so samo mene na reševalni postelji in reševalca ki je po radiu govoril kakšnega ponesrečenca bodo pripeljali v UKC preden se je sam usedel v vozilo. Odpeljali so me na urgenco kjer sem bil v komi 4 mesece.

Del mojega novega življenja, ki ga lahko pripovedujem sam.

Moj um je bil moj to sem vedel brez pomisleka, za moje telo pa tega nisem mogel reči. Ko so mi vsi povedali kaj je bilo in da naj mislim na svoje okrevanje, sem i mislil, da bom že zmogel kot sem vse do zdaj.

V tistem trenutku pa nisem vedel, da četudi pridobim nazaj vso mišično maso, ki sem jo izgubil in se mi zacelijo vse kosti ki so zdrobljene in zlomljene, nič ne bo pozdravilo poškodb živcev v moji hrbtenici v vratnem delu. Postal sem tetraplegik.

Zavedanje, da je vsega, kar sem si lahko včasih samo zamislil konec – to me je dobesedno žgalo v srcu. Vem da se to sliši izrabljeno vendar, nisem videl luči na koncu tunela in mislim, da je zame v tistem trenutku niti moji bližnji niso.

Po dolgem okrevanju na nevrološki kliniki so me premestili na okrevanje na Uri soča. Vsi so se zelo trudili okoli mene, od mene pa ni bilo več videti truda. Zame nič ni imelo več smisla.

vir: canva

Novo življenje

En dan je prišel v sočo prostovoljec, ki se mi je predstavil in mi povedal svojo zgodbo in zakaj je tukaj. Rekel je da želi pomagati ljudem kot sem jaz, ker je tudi sam nekoč bil v podobni situaciji. Pogledal sem ga in mu nesramno odvrnil, da če ni opazil je on prišel sem peš jaz pa ležim in ni možnosti, da bom kaj več kot ležal do konca življenja. Ni se dal in se pogovarjal z mano o temah, ki se niso dotikale trenutnega stanja ampak je govoril o sreči in življenju in kako je vedno smiselno biti hvaležen za vse kar življenje ponuja. Z njim se nisem strinjal ampak, ker nisem imel pomembnejših opravkov sem ga poslušal. Po približno pol ure je rekel, da je vesel da sva se spoznala in vidiva se jutri ponovno.

Vsak dan je tako hodil in se pogovarjal z mano, v nekem trenutku sem si rekel, če bi tako vztrajen bil s kašnim športom kot je z mano bi verjetno bil že na stopničkah na olimpijskih igrah. Mislim, da je v meni videl izziv na enak način kot sem ga jaz v športu včasih, hotel je zmagati nad mojo zagrenjenostjo.

Čas je bil za odhod domov, moje stanje je bilo nepopravljivo in z menoj praktično niso imeli kaj početi. Ravno sem stkal dobro prijateljstvo sem si mislil. Zadnji dan me je k meni prišla sociala delavka. Povedala mi je da bi jaz lahko koristil osebno asistenco. Kaj je osebna asistenca mi je bilo znano od AMZS, če sem ostal na cesti kaj pa bi mi v tem primeru prišlo prav se mi ni sanjalo.  Povedala mi je kako bi mi koristila v življenju in kako bi lahko živel polnejše življenje. Oddala sva vlogo in se poslovila.

Ko sem po nekem času dobil pravico do osebne asistence, sem poklical prostovoljca Erika, če bi on želel biti moj osebni asistent. Zadovoljen s pritrdilnim odgovorom sem klical svojega izvajalca, da spelje postopek.

Erik je vsak dan hodil do mene, me na vozičku vozil okoli, na različne prireditve, v restavracije, kino, gledališče in še bi lahko našteval, najpomembneje pa – vedril me je, ko je moja volja začela padati. Nekega dne mi je rekel, poglej koliko stvari lahko počneš, se spomniš, ko sem ti obljubil da ni vse tako črno. Zasmejal sem se, in takrat premaknil prst na roki. Ne vem sicer kdo je bil bolj vesel, jaz ali Erik.

Vsak dan sva premikala ta prst, vsak dan sva dala vse od sebe in resnično mislim oba. Premikanje tega prsta je bilo neprimerljivo z vsem kar sem v času pred nesrečo dosegel – bilo je neprimerljivo več. Zmagal sem, zmagala sva jaz in moj asistent. Njegov trud, njegova srčnost je dosegla, kar jaz sam nisem zmogel. To je pomenilo da bom lahko dobil svoj električni voziček, ki ga bom upravljal sam, to je pomenilo toliko, veliko, ogromno.

Osebna asistenca mi je dala novo življenje. Drugačno, vendar novo. Hvaležen sem da se je kljub temu razpletlo srečno.

Morda bi vas zanimalo tudi: 

Zadnje objave

Uporabnik

Asistent